Verjetno se res spreminjam v godrnjajočega starejšega občana, ker me v slabo voljo spravlja vse preveč stvari. Sploh tiste, ki se tičejo mojega dela. Glede sprememb kazenske zakonodaje, še zlasti postopkovnih določil, imam tako vedno zadržke, predvsem zaradi tega, ker pri našem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) nikakor ne uspemo opraviti z inkvizicijskimi elementi. Tako postaja ZKP vse bolj podoben obleki s številnimi zaplatami, ponošeni do konca, ki pa se ji lastnik nikakor ne more odreči, pa čeprav ima dovolj sredstev, da bi si kupil novo.
Seveda je jasno, da do določenih sprememb v ZKP mora priti že zaradi tega, ker je Ustavno sodišče sprejelo več odločitev, ki to terjajo. Pri tem mislim zlasti na odločbo št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, o kateri sem že pisal. Potem so tukaj še razne direktive, ki jih je treba prenesti v domačo zakonodajo »po defaultu«. Vse to seveda razumem, gre za neke vrste organsko rast kazenske procesne zakonodaje.
Se pa med predlaganimi rešitvami pojavijo vedno znova kakšne cvetke, ki pri meni povzročijo najmanj dvignjeno obrv ali pa željo, da na glas izrečem nekaj neprimernih besed. Takšna cvetka je po mojem predlog, da se v ZKP doda nov 143.d člen, ki pravi naslednje:
Odločbam, ki se izdajajo po tem zakonu, se lahko priloži obrazložitev v lahkem branju s pojasnilom, da ni pravno zavezujoča.
Predlagatelj v zvezi s tem navaja: »V skladu s sodobnimi trendi […] se sedaj dopušča tudi možnost, da se odločbam, ki se izdajajo po ZKP, priloži obrazložitev v t. i. lahkem branju, s pojasnilom, da ni pravno zavezujoča. Na ta način se bo povečalo razumevanje postopkov in posledično zaupanje v pravo (2. člen Ustave), ne nazadnje pa tudi spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave).«
Predlagatelj ne obrazloži natančneje, kaj naj bi pomenil pojem lahko branje, razen v smislu, da gre za »sodobni trend«. Tako ne preostane nič drugega kot zadevo poiskati na spletu. Tako sem na spletu, natančneje na spletni strani lahkobranje.si, našel naslednjo definicijo tega pojma: »Lahko branje rečemo tistim besedilom, ki jih lažje beremo in razumemo.« In da je »lahko branje namenjeno osebam, ki težje berejo«. In še, »da imamo vsi pravico do informacij v nam dostopni obliki«.
S sporočilom, ki ga lahko vidimo na navedeni spletni strani, seveda nimam nikakršnih problemov. Ne nazadnje, vsa zakonodaja in sodni akti naj bi bili razumljivi predvsem za naslovnika, torej obdolženca v nekem kazenskem postopku ali stranke v nekem civilnem. Spomnimo se lahko tudi na znani rek Rudolf von Jheringa, da mora zakonodajalec razmišljati kot filozof, govoriti pa kot kmet (»Der Gesetzgeber soll denken wie ein Philosoph, aber reden wie ein Bauer«). Če govorimo o tem, da je sodnik »zakonodajalec za posamični primer« in se dandanes vse bolj prepoznava pomen t. i. sodniškega prava (glej prispevke v A. Novak, M. Pavčnik: Sodniško pravo, zbirka Pravna obzorja, GV Založba, 2023), potem je jasno, da morajo biti vse odločitve sodišča razumljive čim širšemu avditoriju.
Imam pa ob tem tudi močne zadržke, ki izhajajo predvsem iz slabih izkušenj. Najprej, takšno lahko branje, na primer sodbe, je v našem kazenskem postopku tretji način, na katerega sodnik sporoči razloge za svojo odločitev. Najprej je tukaj razglasitev sodbe na glavni obravnavi, na kateri sodnik sodbo prebere in »pove na kratko njene razloge« (drugi odstavek 360. člena ZKP).Nato je seveda tukaj pisna obrazložitev, pri kateri mora sodišče v obrazložitvi navesti »določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja« (sedmi odstavek 364. člena ZKP).
Sedaj torej dodajamo še obrazložitev v »lahkem branju«.
Zadeva, kakor sledi iz besedila člena, je sicer fakultativna, a izkušnje mi pravijo, da se bo pričakovalo, da imamo pri vsaki sodbi še takšno verzijo. Še zlasti če bo šlo za kakšne ranljivejše udeležence v postopku, tujce in podobno. Navaja se tudi, da ta obrazložitev ne bo pravno zavezujoča.
Kot prvostopenjski sodnik ocenjujem, da bo to spet kvarno vplivalo na sojenje kot delovni proces. V Republiki Sloveniji imamo namreč določen fetiš na obrazložitve vseh mogočih pravnih aktov, sodb pa še zlasti. Še iz časov, ko sem se ukvarjal s postopki za priznanje mednarodne zaščite, se spominjam, da so moji odločevalci pisali več deset strani dolge obrazložitve. Moje sodbe in sklepi tudi niso med najkrajšimi, rekorder je ena s skoraj 500 stranmi. In to oprostilna, v kateri naj bi sodnik navedel »zlasti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP […] se oprošča«,kar bi lahko razumeli v smislu, da naj bi bila manj obsežna od obsodilne. Skratka, pisanje sodb in sklepov v smislu njihove obrazložitve predstavlja praktično pretežni del sodnikovega dela. Sam se včasih pošalim, da na Okrožnem sodišču v Ljubljani, še zlasti če imaš t. i. tedensko dežurstvo, napišeš več teksta na mesec, kot ga je kdo prebral v življenju. In resnica ni daleč od tega. Dodajanje še neke vrste teksta, ki ga bo moral sodnik posebej prilagoditi, torej gotovo ne bo lahko delo in spet se nihče ne vpraša, kaj bo to pomenilo za sojenje kot delovni proces. To namreč ni zanemarljivo delo in osebno imam največ težav (in pri tem gotovo nisem edini) spisati sodbo v nekih razumnih rokih.
Samo kot medklic, zakonodajalec je recimo glede sodb v ZKP pustil rok iz prvega odstavka 363. člena, ki pravi, da mora biti sodba pisno izdelana v 15 dneh, če je obtoženi v priporu, v drugih primerih pa v 30 dneh. Hkrati pa je podaljšal rok pritožbe na 30 dni pri sodbah zaradi ocene, da je 15 dni prekratek rok. Logika naše zakonodaje je torej, da je nekaj lažje in hitreje napisati kot prebrati. Roka iz prvega odstavka 363. člena sta resda instruktivna, a vendar.
Obrazložitev sodbe v Sloveniji, kot je verjetno jasno že iz okoliščine, da je pisanje sodb pomemben del državnega pravniškega izpita, ter zaradi cele vrste literature in izobraževanj na to temo, ima ekstremno težo. Po moji oceni predstavljajo kršitve procesne zakonodaje v zvezi s tem glavni razlog razveljavitev sodb. Zloglasna 11. točka 371. člena, ki je v praksi relativno široko tolmačena, skorajda avtomatično pomeni ponovno sojenje in ta so, takšen je pač moj občutek, vedno precej tečna stvar. Sploh če gre za zdrse, ki se pri pisanju teksta, dolgega več deset strani, relativno lahko zgodijo. Sam se recimo spomnim primera, ko je bil eden od razlogov dejstvo, da sem namesto termina »zadnjih vrat« avtomobila coupe izvedbe napisal, da je obdolženi iz »prtljažnika« vzel zavitek (prepovedane droge). Ker je mobilna skupina v poročilo zapisala »zadnja vrata«, je inštanca to ocenila kot »protispisno« in s tem podano kršitev zgoraj navedene določbe. Takšna so pač pravila igre.
V zakon se seveda zlahka zapiše, da obrazložitev v »lahkem branju« ne bo imela pravnih posledic, a v praksi se to lahko hitro sfiži. Razen tega bo treba tudi dodatno pojasniti in usposobiti sodnike za pisanje v takem stilu. Vprašanje je seveda, ali je tak stil pri kompleksnejših sodbah sploh mogoč. In seveda to hkrati pomeni, da bo sodnik pisal še eno obrazložitev oziroma njeno verzijo. Kot vse dosedanje spremembe ZKP se torej na pleča prvostopenjskih sodnikov vedno znova nalaga, ne da bi se razmislilo, kaj to sploh pomeni. Uvedba, recimo, dodatnih pravnih sredstev v primeru nestrinjanja preiskovalnega sodnika, pa tudi institutov začasnega zavarovanja, Zakona o policijskih pooblastilih in kar je še tega, je v zadnjih desetih letih povečala obseg dela kazenskega sodnika za najmanj 15–20 %.
In če sem malo sarkastičen, tega nihče ni pripravljen tudi plačati. In če dodam malo zlobice, pojem lahko branje predvideva tudi uporabo sličic oziroma ilustracij za lažje razumevanje, kakor je razbrati iz predstavitve tega. Sodba v stripu, recimo. Bilo bi zanimivo poskusiti.
In spet, za božjo voljo, tudi o resnih stvareh se lahko malo pošalimo, ne zamerite mi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
