Kar me malce skrbi je, da je najpogostejši odgovor na vprašanje, kako pa bo vendarle zagotovljeno, da bo ustavna zaščita zagotovljena tudi v tistih zadevah, ki zaradi, recimo bagatelnosti ali podobnega razloga, ne bo več imela »vstopa« na Ustavno sodišče, ta, da bodo večjo pozornost tem vprašanjem morala namenjati redna sodišča.
Seveda je najprej potrebno razumeti, da je postavljanje sodne prakse, v smislu razlaganja in utrjevanja ustavnih načel, kot tistih najvišjih pravnih in nenazadnje tudi civilizacijskih in na določen način tudi moralnih vrednot, z odločanjem v konkretnih sodnih zadevah nekaj kar predstavlja, recimo temu »mokre sanje« vsakega sodnika. Kaj bi lahko bilo lepšega ali bolj zadovoljujočega v našem delu od tega, da postaviš z odločitvijo nek »precendens«, ki konkretizira te vrednote in doda še en zidak v zgradbi pravne kulture?
Sam sem vedno na nek način idealist in sanjač in tudi, ko me je poklicna pot pripeljala za sodniški pult, moram priznati, sem si svojo vlogo predstavljal bolj »poduhovljeno« , v smislu, da bom sedaj bdel nad ustavnostjo in zakonitostjo v vsej svoji razsežnosti.
Po treh letih lahko ugotovim, da kljub velikim željam in predstavam o tem, kaj naj bi sodnik počel, preprosto ne morem posvetiti dovolj časa vprašanjem, ki so problematična na tej globlji, ustavni ravni. Lahko rečem, da sedaj na sojenje gledam bolj »obrtno« kot znanstveno in da je dostikrat prisotna želja predvsem po čim hitrejšem zaključku zadeve in manj po tem, da bo s sodbo postavljeno tudi nekaj več, nekaj, kar bo predstavljalo moj doprinos k prej omenjenim vrednotam.
Da se razumemo, ne gre za to, da odločitve ne bi izpolnjevale elementov, ki prenesejo in vzdržijo tudi instančno presojo oz. bile zakonite v tem ožjem formalnem smislu. To morajo biti že po sami definiciji. Govorim o tem, da bi lahko večkrat z argumentacijo dodatno pojasnil in s tem podrobneje definiral posamezna spoznanja ali podlage za odločitev in s tem intelektualno dopolnil in razširil bodisi razumevanje posamezne določbe tako procesnega kot materialnega zakona, kot tudi razumevanje posameznih dejstev ugotovljenih v kazenskem postopku. Prav to pa je tisto, kar razumem pod tem, kako naj bi sodišča prispevala k reševanju ustavnih vprašanj in širitvi recimo temu ustavnega sporočila v konkretnih primerih.
Razlogov za to je pravzaprav več, a najbolj kritičen je tisti, od katerega smo vsi odvisni, to je čas. Že večkrat sem povedal, da je sodniško delo, tako kot je organizirano sedaj, takšno, da se preveč časa nameni reševanju stvari, ki s samim sojenjem in odločanjem nima neposredne povezave. Človek lahko v nekem določenem času opravi določen obseg stvari, za poglobljeno delo pa potrebuje razen tega, kot je to nekoč tako primerno rekel moj takrat poklicni kolega dr. Prelič, »čustveni mir in intelektualni nemir«, beri, preprosto možnost, da se posveti zapletenim vprašanjem brez dodatnih pritiskov, ki izvirajo iz opravljanja zadev (in s tem povezanih frustracij), ki z bistvom dela nimajo nič ali le malo.
Razen organizacije dela je tu še sam naglavni greh kazenskega postopka – materialna resnica, ki po sedanjem razumevanju, in tu moramo biti pošteni, preprosto in enostavno povedano, kazenskemu sodniku onemogoča, da bi resnično sodil, s tem pa mu tudi preprečuje, da bi se lahko poglobljeno ukvarjal s problemi, ki sodijo v prej omenjene razsežnosti prava.
A vse to so že prežvečene stvari. Vse, kar ovira delo sodišč in sodnikov je že zdavnaj ugotovljeno, bodisi v okviru projekta Lukenda, bodisi v študijah, kot je npr. tista, ki jo je izdal dr. Bošnjak o poteku kazenskih postopkov. Vse te ugotovitve in ponujene rešitve pa se, razen povečanja števila sodnikov v zadnjih letih, vsaj kolikor je meni znano, preprosto niso izpeljale. Zakaj, ne vem.
Strah, da bi z omejitvijo možnosti dostopa do Ustavnega sodišča prišlo do zmanjševanja ustrezne zaščite, ker je s strani rednih sodišč ne bi uživali v enakem obsegu, je zato v tem smislu, utemeljen. Pa ne bi smelo biti tako.
Za našo državo in njen pravni red ugotavljam, da se ponavljajo vedno znova enaki problemi, ki izvirajo iz tega, da se parcialno in ne sistemsko rešujejo stvari. Ustavno sodišče je zatrpano – omejimo možnosti dostopa, sodni zaostanki se povečujejo, povečajmo število sodnikov. A to ne sme potekati na tak način. Obstaja cela vrsta zadev, ki jih je potrebno urediti paralelno s tem, vsaka sprememba mora biti dosledno izpeljana z odpravo mrtvega teka v celotnem sistemu in prilagoditvijo na vseh ravneh. Drugače se samo prevali breme na drugi člen verige, ki spet ne more zagotoviti trdnosti celote.
Globoko upam, da sedaj tisti, ki morajo poskrbeti za to, vedo, da samo spremembe pri delovanju Ustavnega sodišča ne bodo dovolj, in da bo moralo priti tudi do sprememb pri delu rednih sodišč, da bi se zagotovilo ustavnost, zakonitost in seveda pravnost delovanja države.
Zaenkrat ostajam idealist in verjamem, da je tako. Samo upam pa lahko, da ne bom (spet) »izpadel naivčina«.
Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
