V neki diskontni verigi v Sloveniji imajo delavke pravico do enkratne uporabe WC v delovnem času oz. morajo nositi ustrezno priponko, ki jim daje pravico do večkratnega obiska WC-ja, če imajo mesečno perilo. Zasebni detektivi nadzirajo delavce, ki kršijo pravila o bolniški odsotnosti, jih zasledujejo, snemajo itd. Vse seveda brez odredbe sodišča, ki jo policija potrebuje za nadzor storilcev najhujših kaznivih dejanj. Celo nadzor nad elektronsko pošto, omejevanje možnosti komunikacije itd, vse to postaja del našega delovnega vsakdana.
Razlogi za takšno delovanje so v spremembi vrednostne podstati, ki je iz racionalne prešla v popolnoma iracionalno in je ujetnica nekega drugega družbenega sistema, ki ima zveze s pravom samo toliko, da je obstoj prejšnjega nemogoč brez pravnega instituta - lastninske pravice. Govorim seveda o ekonomskem sistemu, katerega prevlada nad ostalimi družbenimi sistemi je dandanes tako očitna, da ni potrebno zgubljati besed.
V poznih osemdesetih letih je počasi tudi v slovenski družbi prišlo do preobrata. Načelo, da "delamo zato, da živimo", je zamenjalo načelo da "živimo zato, da delamo". Da se razumemo, s samim načelom ni nič narobe, če bi se delo tukaj ne razumelo izključno kot blago, ki je podvrženo zakonitostim trga, skratka, da gre za nekaj, kar se kaže v denarno ovrednoteni količini. Preprosto rečeno, gre za izplen, ki ga nekdo dobi, ko plača drugemu, da zanj uporablja in izvršuje neke fizične ali intelektualne spretnosti, ki jih sam bodisi ne poseduje ali pa jih potrebuje v večji količini, kot jo je sposoben zagotoviti sam.
Perverznost sedanje verzije, sicer že iz davnih časov znanega načela, da živimo za to da delamo, je v tem, da je nekdaj to bilo razumljeno v smislu, da ustvarjanje človeka opredeljuje njegovo človeškost, da pa je to ustvarjanje seveda njegovo avtonomno delovanje, v okcidentalni zasnovi praviloma v lastno korist oz. v korist bližnjih. Tako je ustvarjalec tudi tisti, ki deluje v smislu izgraditve družine, vzpostavljanja socialnih stikov itd. a iz lastne nravi, ne iz neke generirane potrebe od zunaj.
V tistem trenutku, ko smo prevzeli načelo, da delamo zato, da živimo, ob reduciranju dela na blago, smo tistemu, ki takšno delo potrebuje in plačuje, dali položaj osebe, ki sploh omogoča smisel našega bivanja. Po domače povedano, kapital (naj bo javni ali zasebni) je postal Bog. Če dela nimamo oz. nihče noče kupiti naših sposobnosti, ne izpolnjujemo smisla našega bivanja, torej smo ničvredni. Bog je razsodil!
A ta Bog je tako kot vsak Bog, vedno nezadovoljen s tem kar nudimo. Ni religije, ki ne bi od nas zahtevala nenehno izpopolnjevanje, nenehno približevanje božji podobi. Zato imamo tudi do Kapitala, torej do našega Boga enak odnos kot do Boga sicer, namreč večni občutek krivde, na kar je tako lepo opozoril Nietzsche v Gnoseologiji morale in seveda zavedanja lastne nepopolnosti. Zato se tudi takrat, ko nas Bog/Kapital nenehno skuša, zahteva vse več in več, ne znamo upreti. V nas vrta črv dvoma: "Smo naredili dovolj, smo dovolj dobri? Smo mogoče NESPOSOBNI?"
Ni vam potrebno razbijati si glave, za Boga seveda nikoli niste napravili dovolj in ne, niste dovolj dobri in tudi nikoli ne boste. Za vsakega delodajalca je zaposleni zgolj strošek, katerega višino je potrebno znižati oz. ob obstoječi ceni iztržiti čim več.
A obstaja seveda meja, ki se imenuje človeško dostojanstvo. Pravica do njega je človekova pravica, tako pomembna, da iz nje izvira ali se nanjo opira velik del drugih človekovih pravic. Na njej dobesedno temelji načelo socialne države, katere prvi in izvorni postulat je zaščita tistih, ki se preživljajo izključno s prodajo svojega dela, svojih veščin in sposobnosti.
Načelo socialne države zahteva od tistih, ki jim prodajamo svoje delo, da nam omogočijo, da svoje obveznosti sploh lahko izpolnjujemo s tem, ko nam morajo ustvariti pogoje dela. To načelo onemogoča, da bi si kupec našega dela lastil nas same, dobi samo tisto, kar je oziroma bo plačal, torej delo. Če smo pri tem še kot prodajalci dela zadovoljni in srečni je to samo bonus. Predvsem za nas, a ker ima to neposredno povezavo z motivacijo, je bonus tudi za kupca našega dela. Bonus, ne delo-blago, ki ga je kupil.
Ker delodajalec te zadovoljnosti ne zna doseči s pozitivno motivacijo (izjeme seveda so - glej Google), poskuša ustvariti vedno večji sistem nadzora in pri tem vedno bolj uporablja in zlorablja tudi pravno obliko. Samo upam lahko, da gre za širši načrt in da računajo na možnost, da bo sedanje nasilje (pravo) ustvarilo jutrišnjo moralo (beri: delovno etiko), torej iz razmerja heteronomnosti prešlo v avtonomnost, ki tega nasilja ne potrebuje.
Vse bolj pa se mi zdi, da gre vsaj v Sloveniji, za prevedbo slovenske mentalitete, po kateri posamezniki prikazujejo svojo "sposobnost" z dokazovanjem "nesposobnosti" drugih. Zato se ne bom čudil, če bo tisti pravi Bog počasi, kot v Cankarjevi črtici, zajokal nad Slovenci.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
