Po zaslugi enega izmed mojih zaključenih primerov prejemam revijo Journal für Medizin- und Gesundheitsrecht.1 Čeprav to ni ravno področje, ki bi me pretirano zanimalo, ker je moja običajna problematika bistveno bolj profana (vlomi, droge, poslovne goljufije), se občasno najde kakšna stvar, ki je zanimiva.
Članek Kathrin Stiebellehner z Inštituta za kazenskopravne znanosti Univerze Johana Keplerja v Linzu me je pritegnil primarno zaradi statistike v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti ljudi z nalezljivimi bolezni po par. 178 in 179 avstrijskega kazenskega zakonika (StGB). V njem namreč navaja, da v obdobju 2012–2019 obsodilne sodbe za dejanje po par. 178 niso presegale števila dvanajst. Že v letu 2020 jih je bilo petnajst, leta 2021 pa kar 124. Za dejanje po par. 179 so v primerljivem obdobju bilo okoli tri obsodbe, v letu 2021 pa že devet. Obravnava teh dejanj je seveda v jasni korelaciji z izbruhom covida-19.
Razlika med členoma oziroma paragrafoma je v tem, da gre pri dejanju po par. 178 za naklepno, pri par. 179 pa za kaznivo dejanje, ki se stori iz malomarnosti. Sama uvrstitev kaznivega dejanja in njegov opis se sicer v določeni meri razlikujeta od naše določbe 177. člena Kazenskega zakonika, ki podobno kaznivo dejanje opredeljuje kot naklepno v prvem odstavku in kot malomarnostno v tretjem odstavku. Natančnejša analiza razlik, ki obstajajo, bi seveda občutno presegala obseg kolumne. Dejanje je že samo po sebi kompleksno, kar dokazuje tudi dejstvo, da mu Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika namenja skoraj 30 strani razlage. Zato tega ne bom niti poskušal. Dejanski stanovi, ki bi jih lahko subsumirali pod določbo našega Kazenskega zakonika ter zgoraj navedenih paragrafov 178 in 179, pa so dovolj podobni, da ponujajo podobne zaključke.
Kakšne so torej praktične izkušnje in rezultati sodne prakse v Avstriji v tem obdobju? Objektivni pogoj kaznivosti pri dejanju pod zgoraj navedenima paragrafoma je v tem, da se nanaša na nalezljive bolezni, ki jih je treba prijaviti. Takšno dolžnost opredeljuje avstrijski zakon o epidemiji (Epidemiegesetz, primerljiv z našim Zakonom o nalezljivih boleznih) v par. 1; seznam je sam po sebi dolg. V drugem odstavku pa predvideva tudi izdajo podzakonskega akta ministra za zdravje Republike Avstrije, ki lahko doda posamezne bolezni, kar je bilo glede covida tudi storjeno, in je obveznost prijaviti okužbo s covidom postala zavezujoča konec januarja leta 2020.
Ker je osrednji element kaznivega dejanja naklepno ogrožanje ljudi z nalezljivo boleznijo, je po stališču Vrhovnega sodišča Avstrije slednja »logično predpostavljena sposobnosti ogrožanja«. Sodišče tako mora ugotavljati obstoj ustreznih povzročiteljev bolezni. Samo, če so slednji zaznani, torej če oseba v sebi nosi povzročitelje bolezni, ki jo je dolžna prijaviti, se pravno presoja, ali je ravnanje, ki se ji očita, dejansko predstavljalo ogrožanje v smislu določbe par. 178. Če torej s testiranjem osebe ni mogoče ugotoviti prisotnosti povzročiteljev bolezni, kaznivo dejanje ni podano.
Vendar pa po stališču avstrijske sodne prakse, oblikovane v času pandemije, ne zadostuje zgolj okuženost povzročitelja, temveč je treba pred presojo ravnanja, ki predstavlja ogrožanje drugih, ugotavljati tudi sposobnost okužbe drugih (kužnost). Tako je Višje deželno sodišče v Linzu izhajalo iz v bistvu obrobne določbe zgoraj omenjenega podzakonskega predpisa ministra za zdravje (4. uredba o varnostnih ukrepih, 4. COVID-19-Schutzmaßnahmenverordnung, z dne 14. 3. 2021), ki je v par. 10 določala ukrepe v domovih za ostarele, zdraviliščih in podobnem. Ta določba je predvidevala, da se lahko v te ustanove vstopa tudi, če je nekdo testiran pozitivno, vendar če 48 ur po okužbi nima simptomov oziroma če je iz medicinskolaboratorijskih ugotovitev, še zlasti če je CT vrednost večja od 30, mogoče sklepati, da možnost okužbe ne obstaja več. Tako je sodišče postavilo omenjeno laboratorijsko vrednost CT > 30 kot mejo, pri kateri sposobnost ogrožanja ni več logično podana. Avtorica pričakuje, da bo takšno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče Avstrije. Glede na odprte primere se torej svetuje, da se ob testiranju osumljenih opravi tudi meritev vrednosti CT.
Avstrijska sodišča so sicer izrekla sodbe, s katerimi so spoznala za krive storitve tega kaznivega dejanja, v različnih primerih. V zborniku Die Corona-Pandemie II2 Birkenbauer navajajo naslednje primere: 1200 EUR denarne kazni za inficirano žensko, ki je z masko v času ukrepov odšla na sprehod, čeprav je pot izbrala tako, da ne bi nikogar srečala. Moškemu, ki je odšel na delo kljub okužbi, je neko dunajsko sodišče izreklo celo pogojno kazen šestih mesecev in nepogojno denarno kazen. Enako kazen je dobila inficirana ženska, ki je hotela na pošto nakazati denar bolni vnukinji v Bosni, potem ko to njenemu prijatelju ni uspelo urediti. Sodba, ki je prinesla zgoraj opisani kriterij kužnosti, se je nanašala na moškega iz Linza, ki je osem dni po pozitivnem testu in dva dni pred potekom odrejene osamitve šel na upravno enoto, da bi prijavil prebivališče.
Zagrožene kazni za navedena dejanja po par. 178 in 179 so višje kot pri našem 177. členu (do tri oziroma do enega leta zapora, pri nas do enega leta oziroma do šestih mesecev). Glede na vso zmedo v zvezi z Zakonom o nalezljivih boleznih je verjetno, da bi bilo v sodnem smislu v Republiki Sloveniji še bistveno bolj pestro. Podatka o morebitnem pregonu pri nas sicer nisem našel.
Opombe:
1 Journal für Medizin- und Gesundheitsrecht, Dezember 2022, Heft 4, Verlag Österreich.
2 Schaupp, Ruckenbauer, Platzer, Kröll: Die Corona – Pandemie II, Leben lernen mit dem Virus, Nomos Verlagsgesellschaft mbH & Co.KG, 2021, str. 232–233.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
