Ko sem kasneje razmišljal o tem občutku, sem uvidel, da se je v mojem delu počasi, a gotovo, pričela kazati tista toliko opevana “kilometrina”, s katero so me kolegi potolažili, ko sem, ves zaripel in jezno žalosten, prišel iz dvorane na začetku moje kariere sodnika, po tem ko sem napravil kakšno prav posebno neumnost. “Saj, bo”, so mi takrat (dokaj pogosto) dejali, “potrebuješ kilometrino, ne skrbi, potem bo bolje”.
Resnično je pri našem delu tako, da Zakon o kazenskem postopku predstavlja samo temeljno orodje in njegove določbe zgolj abstraktno pokrivajo situacije, ki pa se v resničnem življenju pojavljajo v toliko različicah, da je potrebna kar velika širina in sposobnost, da v teh določbah najdeš odgovor. Šele izkušnje pa so tisto, ki ti omogočajo dogajanje v dvorani videti skozi te določbe in prepoznati pravi odgovor oz. rešitev.
Sedaj redkeje tovorim veliki komentar ZKP v dvorano in tudi redkeje se pojavlja potreba, da med izvajanji strank, navidez mirno škilim vanj, da bi našel primerno argumentacijo in odgovor za nadaljnji korak. Tudi komplicirane argumentacije v izvajanjih niso več takšen vir, pa naj bom pošten, dvoma, ali sem se jaz sploh učil isto zakonodajo.
Tudi tisti neprijetni krč in metulji v želodcu pred kakšno veliko obravnavo, v katero ob oklicu zadeve dobesedno vdrejo desetine ljudi, kamere in kar je še tega, je izginil in včasih kar malce uživam ob pričakovanju cirkusa, ki se v takih primerih odvija v dvorani, z vsemi pompoznimi govori in besednimi dvoboji vred.
Prijetni občutki so toliko večji, kadar sem z zadevo dobro seznanjen, kar pomeni, da je spis res temeljito preštudiran. Prav grdo bi se zlagal, če bi rekel, da je to pri vsaki zadevi samoumevno, kajti tukaj rutina lahko učinkuje nasprotno. Recimo, ko vzameš kak prijetno tanki spis in si rečeš, aha, vse mi je jasno, v tistih par lističih pa se skriva kak papir, ki potem na obravnavi povzroči preglavice. A večinoma gre priprava bolje kot na začetku mojega dela.
Sedaj tudi redkeje trkam na pisarne mojih kolegov, ki so na začetku potrpežljivo nudili »pravno pomoč«, ko se je kakšna stvar dodobra »zakvačkala« in so pogosto zadevo rešile njihove izkušnje. Sedaj se, resda poredko, a vendarle, zgodi celo, da kdo potrka s tem namenom na moja vrata.
Po drugi strani, vse izkušnje, ki sem jih do sedaj nabral, in določena, recimo temu samozavest, očitno omogočajo, da se nekateri problemi, za katere nisem niti vedel, jasneje pojavljajo v mojih razmišljanjih in da se odpirajo nova vprašanja tam, kjer jih pred tem nikoli nisem postavljal. A to niso več dileme, ki bi vzbujale dvome o tem, ali bom zadevi kos ali ne, temveč resnični izzivi, ki zahtevajo, razen temeljnega znanja tudi določeno vrsto poklicne hrabrosti, torej da stopiš tudi po poti, po kateri še ni šel nihče. Oziroma kot mi je to rekel kolega, da tvoriš nove odgovore iz določb naših zakonov, kar si kot sodnik ne samo upravičen, temveč tudi dolžan storiti
Hmm, ko takole razmišljam, lahko rečem, da sem v svojem poklicu zadovoljen. Saj bi rekel - srečen, a bi to bilo zelo neslovensko. Bom pa vsaj toliko neprimeren našemu narodu, da ne bom dodal temno skeptičnega »zaenkrat«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
