Dejstvo je, pa naj si še tako zapiramo oči pred tem, da smo, kar se tiče odnosov v družbi nekako prispeli na samo dno, da racionalno, vzdržno, zadržano (*1) in tolerantno držo zamenjuje iracionalno, stihijsko in kaotično delovanje. Mogoče je res pritrditi prof. dr. Simiču (*2), ki pravi, da si moramo dopustiti tudi misel, da družba v velikem delu že deluje po tistem, kar je opisoval Hobbes kot vojno vseh proti vsem.
Meni za iskanje dokaza o tem niti ni potrebno iti v službo, kjer se vsakodnevno srečujem s takšnimi ali drugačnimi obdolženci, pri katerih so stari povratniki včasih tisti, ki bolj razumejo pomen pravnega reda in z večjim razumevanjem sprejemajo odgovornost za svoja dejanja, kot je to mogoče videti pri tistih, za katere pričakujemo, da bodo odgovornost za svoja dejanja sprejemali kot nekaj, ne samo samoumevnega, temveč kot bistveni del svoje drže.
Tako sem zadnjič poslušal mojega sovaščana Francija, ki je navdušeno razlagal svoje (zadnje, ker so ta srečanja relativno pogosta) s policisti pred vaško gostilno. Kako je policistoma rekel, da ga takšna smrkavca nimata kaj ustavljati, da se on s svojim biciklom vozi po tej cesti že od takrat, ko njiju na svetu ni bilo in tako dalje in tako dalje. Da sta mu, ker ni imel luči, dala listek z opozorilom in mu nekaj nakladala o tem, kako zaradi takšne kršitve v cestnem prometu umre dosti ljudi, pa jima je rekel, da naj greta raje iskati druge, ki dosti huje kršijo predpise in naj ne gnjavita njega.
Ko sem ga vprašal, zakaj pri milem bogu takšen odnos, in ali se ne zaveda, da nedostojno vedenje zoper uradno osebo tudi predstavlja kršitev oz. prekršek, ter mu povedal, da je prav kolesar, ki ni imel odsevnika na zadnjem delu kolesa, bil prvi primer smrtne nesreče, ki sem jo takrat, daljnega leta 1982, kot mlad policist obravnaval, mi nekega pametnega odgovora ni mogel dati. Je pa vsaj s svojim hvalisanjem o tem, kako je »zaj… policaje« prenehal.
Moj sosed ni slab človek, je samo produkt našega časa, naše družbe in njenega odnosa do tistega, kar postavlja neko urejenost v vsaki družbi, to je prava in tistih, ki pravna pravila uveljavljajo. In ti ljudje vidijo, kako tisti, ki naj bi jim bili vzor, sami pošiljajo sporočila, kakšne odnos naj do pravno urejene države zavzamejo. Predvsem ta, da pravo za določene pač ne velja, da tisti, ki naj bi skrbeli za uveljavljanje prava dobesedno sedijo na svoji zadnjici in mislijo zgolj nase in svoje koristi.
Na splošni ravni se tako čisto povprečen državljan strinja, da je potrebno recimo kršitelje cestno prometnih predpisov hudo kaznovati. V gostilni bo tolkel po mizi in se razburjal, da je za vse kriva policija in sodstvo, ki takšne stvari dopušča, potem pa bo po popitem litru vina sedel v svoj avtomobil in se odpeljal domov. In ko ga bodo ustavili policisti… takrat bodo deležni tega, kar je prej povedal Franci. Ker sam seveda nič ni kriv.
Na cesti je takšen odnos najlažje opazovati. Sam, ki se vsak dan peljem okoli 100 km v eno smer, vidim tega več kot preveč. Razburjene ljudi, ki se ti »prilepijo« na zadek avtomobila in z prižiganjem dolgih luči zahtevajo, da se jim umakneš, ker so oh in ah tako pomembni in morajo nujno nekam, ljudi, ki mislijo, kako bodo pridobili, ker se odpeljejo po odstavnem pasu mimo kolone, ne da bi se zavedali (ali pa še huje, se zavedajo, a jih ne briga, ker je pomembno samo, da sami pridejo naprej), da bodo s ponovnim vključevanjem pravzaprav sami najbolj prispevali k zastojem in tako dalje. A za to imajo zglede, ki vlečejo. Pa mi verjetno ni treba govoriti o ministru, ki se vozi po odstavnem pasu.
Že prej sem navedel, da mi je včasih lažje delati s povratniki, predvsem klasičnih kaznivih dejanj, kot so vlomi, tatvine itd., starimi znanci sodišča, ker je pri njih pogosteje zaznati sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja. Do sedaj z njimi nisem imel nekih večjih težav. Težave so pogosteje z drugimi, včasih celo s pričami in oškodovanci, povprečnimi, navadnimi ljudmi, ki na sodišče pridejo redko. Na teh se takoj vidi, kako močno so pod vplivom tistega, kar sprejemajo kot veljavno sporočilo tistih, ki našo državo vodijo ali pa so vsaj njeni vidni predstavniki. Tako sem kmalu po začetku zmerjanja sodnikov z lenuhi, ki si ga je privoščil takratni minister za javno upravo, imel precejšnje težave s pričami. Češ, kaj jih kličemo, da imajo boljše delo, da se ga naj pusti na miru, če nimamo boljšega dela kot njega gnjaviti itd. itd. itd. in to četudi je šlo za sojenje o težkih kaznivih dejanjih. Enako se je dogajalo tudi, ko je takšen odnos do sodišča zavzel nek predstavnik lokalne oblasti in njegov odvetnik.
Ne slepimo se, za delovanje, naj uporabim ta sedaj že hudo zlorabljeni izraz, »pravne države« je potreben odgovoren odnos vseh, ki predstavljajo državo kot tudi, pa naj rečem, intelektualne elite družbe. To bo od nas zahtevalo, paradoksalno, da bomo hvalili primere, kjer bo posameznik zmogel dovolj moralne drže, da prizna svojo napako in prevzame odgovornost zanjo. Včasih bo to zahtevalo tudi to, da se zadržimo in ne kritiziramo vse povprek. Mogoče takšno javno izražanje kritike zadovolji posameznikov ego, a škoda, ki jo s tem povzroči, je sorazmerna pomenu osebe, ki jo javnost pripisuje posamezniku. S pomembnostjo pride tudi odgovornost, ne samo zase, tudi za druge. Lahko to imenujemo tudi »noblesse oblige«, kar se mene tiče.
To velja tako v javnem kot zasebnem življenju. Za spoštovanje prava narediš namreč ogromno tudi takrat, ko prijatelju, ki se je nate obrnil, potem ko ga je polomil, pojasniš, da mora prevzeti nase tudi odgovornost in mu ne nudiš nekritičnega alibija za njegovo delovanje.
Če ne, bo pač prevladalo nasilje. In nihče, verjemite mi, ne bo izvzet. Bombe ne izbirajo žrtev.
(*1) Aleš Novak: Narava in meje zavezujoče moči prava – doktorska disertacija, Ljubljana 2003, str. 404
(*2) Vladimir Simič, Vladavina prava kot pravnocivilizacijski pojav v Marijan Pavčnik (ur.) »Pravna država«, Pravna obzorja,GV Založba, Ljubljana 2009, str.26
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
