Najprej jih je premalo, zato se jih več zaposli. Sedaj trenutno jih je za tretjino preveč, torej bo njihovo število potrebno zmanjšati. Potem so težava sodniške plače - za ene so previsoke, za druge prenizke in tako dalje. Če še to ni dovolj, je seveda vprašljiv njihov mandat - trajni, začasni, navadni, pogojni - izberite lastnega - potem pa še njihova storilnost, itak, norma premala, previsoka itd.
Skratka, enostavno povedano, problem sodstva so sodniki sami. Ta neugodna, nedotakljiva in po svojem bistvu lena bitja živijo v temnem kozmosu sodnih hodnikov, kot zli duhovi v črnih togah drsijo med kabineti in dvoranami in se potem umaknejo med prašne spise, ki tvorijo naravno okolje teh mističnih bitij. Tukaj mora biti nekaj narobe.
Eksterminacija te zalege bi bila seveda najbolj ustrezna, a kaj, ko imamo nek neumen dokument, ki postavlja sodnike kot samostojne izvajalce dela oblasti, namreč ustavo. In še neke mednarodne ustavne standarde, ki govorijo o delitvi oblasti in podobne neumnosti.
Naj kot relativno sveže sprejet pripadnik tega temnega plemena, natrosim spet nekaj vtisov iz našega vesolja in povem za težave, s katerimi se ubadamo tukaj.
Trenutno se, zaprt v moji temačni sobici, poleg seciranja naslednjega sodnega primera, ubadam z idejo, kako bi si trajno za potrebe mojega dela prilastil 0,32 strokovnega sodelavca, ki pripada vsakemu sodniku Okrožnega sodišča. Strokovni sodelavci so namreč mutanti našega vesolja - niso sodniki, niso pa tudi administracija - so skratka nekaj vmes, njihov izvor, pomen ter vloga, pa v našem vesolju, še niso popolnoma raziskani. Moj prvi vtis je bil, da so namenjeni strokovni pomoči sodnikom in s tem pospešitvi priprave postopkov, da bi npr. sodniku pomagali pri pripravi strategije in logistike sojenja, obdelali posamezno pravno vprašanje, ki je za to pomembno itd.
Imel sem tudi nekakšno predstavo o tem, da bi recimo, kot neka vmesna stopnja pregledali spis, še preden ga dobi v roke sodnik, da bi se izločile zadeve, ki jih v njem ne sme biti in s tem preprečile, da bi se sodnik okužil, mogoče sestavili tiste sklepe, ki se ne nanašajo na sam postopek in podobno. Na žalost sem kmalu ugotovil, da ta očarljiva in bistra bitja služijo drugim zadevam, da so na teh področjih izredno uporabna, da pa si jih za osebno rabo ne smem prisvojiti. In tako lahko samo žalostno zrem za njimi, ko z odločnimi, mladimi koraki brzijo po hodnikih.
So se pa pojavila neka podobna bitja, sodniški pomočniki, še bolj mističnega izvora, katerih funkcijo pa, vsaj tako upam, bom ugotovil v naslednjih letih. In tu so seveda še druga bitja - administracija, ki pa zahteva posebno komunikacijo - odredbe, kot poseben kod sporazumevanja. Z njimi se pogovarjamo pisno, saj se ustno ne smemo. Recimo, najprej napišemo odredbo, da se nekomu pošlje vabilo po pošti, osebno, potem, ko pisno izvemo, da to ni bilo uspešno, napišemo, naj preverijo naslove, nato če ne, še napišemo, da naj opravijo poizvedbe preko Policije ali pa pošljejo po vročevalcu... samo pisno, drugače ne smejo niti migniti. So pa izredno zanesljiva in pogosto svetla točka jutranjega prihoda na delo.
Poleg različnih drugih prikazni, ki se še smukajo po naših hodnikih, kot sestavni del naše Institucije, so tu še nekateri drugi, ki tvorijo naravni habitat, v katerem živimo sodniki. Na hitro našteto so to obtoženci, tožilci, pooblaščenci, zagovorniki, priče in kar je še teh pojav. Za naše življenje in delovanje so nujno potrebni, a kaj, ko jih je bodisi premalo, bodisi ne pridejo, ko jih potrebujemo, se izmikajo in opravičujejo. Ker so za naše obrede ključni, eno vrsto teh - namreč obtožence, iščemo na vse pretege in včasih nam celo uspe, da jih dobimo. Nekatere celo zapremo v primerne prostore, da lahko v miru opravimo z rituali.
Iz paralelnega vesolja ali drugih galaksij včasih do nas pridejo novice, da baje drugod nimajo tako velikih problemov pri zagotovitvi njih navzočnosti. Baje, tako se trdi, imajo nam podobna vesolja posebne in učinkovite sisteme, s katerimi se zagotovi, da tako obtoženci, kot tudi drugi pridejo na ritual. Ne vem, a zdi se mi, da gre samo za mite iz daljnih, neobstoječih krajev. Eh ja, pri nas nič kaj ne kaže, da bi se mislilo na to.
Sicer pa nas spotikajo tudi lastna obredna pravila. Ta naša kabala - ZKP, je sicer dokaj amorfna tvorba, spreminja se pogosto in niti najstarejši pripadniki plemena ne vedo, kaj bodo našli, ko bodo znova pogledali vanjo. Govori se, da bo kmalu prišlo do nove knjige, ki bo naše verovanje prekucnila na glavo in da bo po tem vse bistveno bolje, a kaj, ko smo pri drugi knjigi, ki tvori našo Zavezo - t.i. KZ-1 doživeli razočaranje. Bojim se, da nam ne bo nič lažje.
Sam sem bil neznansko ponosen, ko me je vrhovni svet poslal med to pleme in sem, priznam, to še sedaj. Še vedno menim, da je črna toga lepša kot vijolična, čeprav v žepih slednje tako prijetno šelesti, pa tudi lepša kot siva, ker ta skrbi samo za eno plat. Tudi mnogi drugi so, kljubujoč vsem skušnjavam ostali v plemenu, ker verjamejo, da so k temu poklicani in jih to tudi notranje izpolnjuje. A glede na pogoje dela ni lahko ohraniti to prepričanje.
Veliko upanja je mojemu plemenu prinesla novica, da bo prišel novi Mesija in da je Vrhovni svet izbral prav enega, ki je našega rodu. A je Novi najprej napovedal, da nas bo udarila njegova moč in razredčila naše vrste... preostalim naj bi se življenje olajšalo. Naše pleme skrbi, ker to preveč spominja na druge, lažne Bogove, iz preteklosti. Vedno pričakujemo, da bo nekdo predvsem poskrbel, da bo naše vesolje bolj urejeno, da bomo vsaj vedeli, kje je kaj in da bodo zadeve lahko stekle hitreje.
Nekako se nam dozdeva, da so izkušnje že pokazale, da lahko menjavaš voznike, povečaš ali zmanjšaš njihovo število, ampak z vožnjo (zlasti hitro in varno) ne bo nič, če v rezervoarju ni goriva ali pa motor ne deluje tako kot bi moral. Ampak to smo samo mi, kaj pa vemo o Božjih zadevah.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
