Če sem sodelavko (ne sodnico, jasno), ki nikakor ni dolžna imeti uvida v pojme, kot so suverenost, državno oblast in podobno, še nekako, glede na vse, kar se dogaja, razumel, pa me je, ko je idejo o tem v splošno družbeno razpravo, vrgel nesporni predstavnik intelektualne elite, popolnoma vrglo iz tira.
Ideja, ki je bila predstavljena se je konkretno tikala sodnikov oz. pravosodja nasploh, predlagana pa je bila rešitev – odstaviti vse sodnike in kar je še tega in jih nadomestiti s tujci. Globoko upam, resnično, globoko upam, da je bilo to mišljeno v smislu, kot razmišlja Mirelle Delmas-Marty, v knjigi “Preureditev oblasti”, kjer govori o “mondializaciji” prava in o tem kako je mogoče osmišljati tudi večjo emancipiranost sodnikov, ki so “nekako osvobojeni notranjega prava” [1]. Emancipacija sodnikov in sodstva v tem smislu – prebijanja okvirjev nacionalne zakonodaje in posledično tudi države, bi predstavljala nekaj, kar bi bilo mogoče razumeti kot postavitev “tujih” sodnikov – kar bi v tej razpravi lahko bil veljaven argument.
Toda (česar se bojim), če je bilo mišljeno dobesedno, torej v smislu popolne odstranitve subjektov ene izmed vej oblasti – v nekem smislu totalne lustracije, ki za razliko od ideološke podlage ima za podlago nacionalno pripadnost oz. državljanstvo, potem nekdo tukaj ne razume temeljev državne organizacije in še huje, v splošno razpravo daje idejo, ki (spet) kaže, da tudi na najvišji intelektualni ravni, stopnja frustracije že prestopa meje, kjer smo še sposobni racionalne refleksije.
Kar je najhuje, kaže na to, da v kriznih situacijah, še vedno ravnamo, kar sem že večkrat opozoril, popolnoma infantilno. Vsakdo, ki ima otroka ve, kako je, ko se otrok znajde v situaciji, ki ga frustrira in na katero, zaradi premalo življenjskih izkušenj, reagira. Praviloma se pojavita dve ideji – bodisi stvar porušiti ali pa od nje pobegniti. Seveda, če otroka pustimo v takšnem stanju in mu ne priskočimo na pomoč in mu ponudimo alternative in načine, kako naj ravna s tem razočaranjem, ali pa, kar je tudi mogoče, da otrok z lastnim delovanjem in opazovanjem premaga te frustracije, ne bo dosegel tega kar želi in še huje, verjetno bo tudi kasneje imel težave.
V teh razpravah, ki zadevajo nedvomno krizo vodenja naše države, je zanimivo opazovati, kako popularne in navdušeno sprejete so ideje o »resetiranju«, »rebootanju«, avtomatizmih regulacije itd., skratka ideje, ki izhajajo iz podmene, da, če bomo potičko podrli in jo napravili na novo ali pa, če bomo potičko dali napraviti atiju, bo to rešilo problem, ki ga imamo s lastno sposobnostjo oblikovanja peska.
Ja, popolnoma se strinjam, zelo jasno se izraža, da država, kot smo jo izgradili, ne daje rezultatov, ki smo jih pričakovali. Ja, zelo jasno je, da spominja izvajanje oblasti občasno na burlesko. Ja, strinjam se, na videz je tudi sodstvo popolnoma nemočno in počasno.
Toda ne smemo pozabiti, da je to naša država, nekaj, kar smo želeli in se zanjo tudi borili. Država je pravno oblikovan sistem s pravili, ki določajo pravice in dolžnosti in kot taka daje samo možnosti, ne garantira pa uspeha. Ključni za njeno uspešno delovanje so tisti, ki morajo ta pravila spoštovati in jih udejanjati, vedno znova in vedno na način, ki vzpostavlja in ohranja tako samo državno organizacijo kot tudi tiste, ki sploh omogočajo, da slednja obstaja, to je naše prebivalstvo, še konkretneje državljani Slovenije in tisti tujci, ki tukaj prebivajo in/ali delajo.
Tukaj preprosto ni čarobne palice, ne Supermana, ne »deux ex machina«, nikogar, ki bi rešil naše lastne probleme. Še najmanj bo to tujec, ki ga na Slovenijo ne veže nič, in Slovenije bi se dokončno odrekli, če bi dali v roke izvajanje veje oblasti tujcem, samo na podlagi domneve, da pač tujci bolje opravljajo svoj posel. Ker sodstvo je prav to, izvajanje državne oblasti, izvrševanje in udejanjanje naše suverenosti. In ja, ta je pridržana nam samim, zanjo smo odgovorni sami, z vsemi napakami, tako tipičnimi za nas.
Osebno ocenjujem, da je potrebno sedanjo frustracijo spoznati kot lastni produkt in se obnašati, kako naj rečem, kot se to pričakuje od odrasle osebe. Bodimo pošteni do samih sebe in se vprašajmo, kolikokrat smo upognili hrbtenico pred osebo, ki je delovala z argumentom moči namesto z močjo argumenta, kolikokrat smo nekomu izražali spoštovanje samo, ker je njegova denarnica bila nabita z bankovci, kolikokrat smo s tišino podpirali, da je do deviacij, ki se sedaj razkrivajo, prišlo, kolikokrat smo nekomu dovolili prestopiti meje, samo zaradi tega, ker je bil »naš«, kolikokrat smo molčali, ko bi morali govoriti in predvsem, kolikokrat nismo poslušali, kar se nam je govorilo. Priznajmo si, kolikokrat smo odgovor in rešitev pričakovali od drugega (svobodnega trga, Evropske unije, evra, rešiteljev leve in desne strani) in nekritično sprejemali rešitve, ki so nam jih ponujali. Za vse stanje sedaj smo zaradi navedenega, krivi sami.
In ker so tako popularne predstave v zvezi s pilot in letali, še anekdota, ki nakazuje rešitev:
Kar dve desetletji sta od tega, ko sva s prijateljem, vsak s svojim jadralnim letalom, letela od Maribora proti Lescam. Vse do Ljubnega, so bila dviganja zraka in s tem letala takšna, da ni bilo potrebno krožiti in sva se peljala kot po maslu, potem pa naju je začelo »požirati« in ko sva obrnila izza Smrekovca sva se znašla nad gozdno planoto, nizko, prenizko za skok s padalom in brez možnosti pristanka. Pred tem sva zanemarjala vsa dviganja pod 3 m/s, nato pa sva bila prisiljena, da kroživa s 0,5m nizko nad drevesi, malo navzgor, malo navzdol, vmes so meni odpovedali še instrumenti in sem lahko letel zgolj »po občutku«. Da sem danes še živ, se lahko zahvalim le temu, da sem vztrajal pri aktivnem upravljanju letala tako dolgo, da sem dobil dovolj višine, in da sva iskala rešitve s prijateljem skupaj, s pogovorom po radijski zvezi. Če bi obsedel v letalu in nemočno klical mamico na pomoč oz. čakal, da mi pomaga neka 'višja sila', bi se ubil. Tako preprosto je to!
[1] Mireille Delmas-Marty: Preureditev oblasti, str.58
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
