Sodba v primeru Rožman je primer take odločitve, saj je najprej bila predstavljena dobesedno kot rehabilitacija kolaboracije in je šele kasneje bilo povedano, da se nanaša predvsem na pomanjkljivosti v kazenskem postopku, ki pa jih (lahko) ocenjujemo popolnoma drugače. Nehote se tako zapusti vtis, da je sodišče (dokaj počasen in nepopoln) stroj, ki izpljune kot računalnik neko odločitev, ne da bi vedeli, kako je do nje sploh prišel. Pa ne bi smelo biti tako...
Pri tem se mi zdi ključno razumevanje sodne odločitve, ki jo dosegamo z ustrezno argumentacijo v obrazložitvi sodbe. Da je ta nujen element vsake sodbe, je danes že tako jasno, da o tem ne kaže izgubljati besed. Tudi takrat, kadar po zakonu (pisna) obrazložitev ni potrebna, gre preprosto za to, da se z izrecnim ali konkludentnim (npr. opustitev pritožbe) dejanjem potrdi izrek sodbe. Ne smemo pa pozabiti, da je tudi pri taki sodbi podana dolžnost sodnika, da ob razglasitvi sodbe „pove na kratko njene razloge “. Razglasitev sodbe je tako, skupaj z razlogi, ki so privedli do nje, ključna sestavina takšnega pravnega akta.
Ravno pri sodnih odločitvah v kazenskih postopkih je potrebno razumeti, da sintagma „v imenu ljudstva“ pomeni bistveno več kot zgolj avtoriteto na katero je oprta sodna veja. Daje nam zahtevo, da ljudstvu povemo, zakaj smo v njegovem imenu odločili tako kot smo se. Kazensko pravo je „javno“ pravo in v kazenskih zadevah gre za konflikt med družbo in posameznikom, ki je kršil njena pravila. To nam jasno pokaže položaj oškodovanca, ki do besede pride le „subsidiarno“. Prav zaradi tega dobi razglasitev sodbe z njenimi razlogi bistveno drugačen pomen.
Sodnik prevzema nase breme oblasti, ki je personificirana v njegovi funkciji razsojanja. Na sodniku je funkcija odločanja v konkretnih primerih, ki se ločuje od funkcije postavljanja meril, ki je v pristojnosti zakonodajnega telesa. Sodnik pri tem tudi nosi breme legitimnosti odločitve, ki v okviru mojega razumevanja pomeni vključenost slednje v razumevanjski horizont pravnih naslovljencev. Enostavno povedano, sodnik je dolžan pojasniti razloge za svojo odločitev in sicer na tak način, da bo sporočilo doseglo tistega, ki mu je bila sodba izrečena pa tudi tiste, ki skupaj z njim tvorijo skupnost pravnih naslovljencev.
Pri sojenjih, kjer je interes javnosti še posebej velik, je za sodnika dokaj neprijetno, ko se v spisu pojavi faks Vrhovnega sodišča, s katerim se predstavnikom medijev dovoljuje slikovno snemanje. Naenkrat se znajdemo v položaju, ko se zavemo, da je „naša“ obravnavna dvorana javni prostor in da so vse oči uprte ravno v nas. Ker sodni red zahteva, da je za snemanje senata potrebno izrecno dovoljenje, se pogosto skušamo temu „vdoru“ izogniti tako, da tega dovoljenja ne damo. Vprašanje, če si s tem ne delamo medvedje usluge. Javnost to sprejme kot skrivanje in ker si tega ne zna pojasniti, začne sumiti tudi v naše delo. Črna toga, privzdignjen položaj sodniškega pulta, sodna ikonografija, vse kar vizuelno kaže na pomembnost naše funkcije, ostane nevidno.
A vse to je še zanemarljivo v primerjavi s tem, kakšne posledice nosi pomanjkanje neposrednega kontakta s pravnimi naslovljenci ob razglasitvi sodbe. Zakon o sodniški službi nam resda prepoveduje, da bi se v javnosti vnaprej izražali o pravnih in dejanskih vprašanjih, ki so predmet zadeve, o kateri še ni pravnomočno odločeno ali v kateri je vloženo pravno sredstvo. Sodnik in sodišče mora do odločitve molčati, predvsem posluša in vodi postopek. Sodba, čeprav nepravnomočna, pa zahteva komentar, zahteva, ne samo dovoljuje. Takrat je sodnik dolžan javno pojasniti, zakaj se je tako odločil in to razglasiti ubi et orbi. Prevzeti mora breme svoje odločitve in oblasti, ki mu je bila dana.
Pri tem ne prevzema samo argumentacijskega, temveč tudi komunikacijsko breme. Hkrati pa je to edina priložnost, ko dokazuje, da je njegova odločitev pravilna in pravična. Nato ponovno umolkne do pravnomočnosti...
V okviru razumevanja demokracije v materialnem smislu bi lahko rekli, da je interes javnosti ne samo pravica ampak tudi dolžnost. Javnost mora zanimati, kako in zlasti zakaj se je sodišče v neki kazenski zadevi odločilo. Zato ne smemo na to gledati kot na neprijetnost, temveč kot na del sodniške funkcije. Sprejeti je potrebno tudi dejstvo, da se v današnjem času največ informacij pridobi preko t.i. avdiovizualnih medijev, skratka posrednikov, ki z zvokom in sliko posredujejo informacijo. Prepričan sem, da bi tako slikovno kot tudi zvočno snemanje razglasitev sodb prispevalo, da bi se ugled sodniškega dela povečal. Smo dovolj hrabri za to?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
