Ilegalni migranti ali nezakoniti priseljenci, kot navadno označujemo celoto ljudi, ki se odločijo, da bodo potovali v druge države zunaj mejnih prehodov ali brez ustreznih listin, dovoljenj in kar je še tega, v zadnjem času umirajo v stotinah. Po nekaterih podatkih naj bi jih v prejšnjem tednu umrlo okoli 1100, v prvih mesecih tega leta pa 17-krat več kot v istem obdobju lani. Te številke so grozljive. Takoj, ko so prizori teh tragedij preplavili zaslone, se je seveda pojavila zahteva po ostrejšem preganjanju ljudi, ki se ukvarjajo z nezakonitimi prevozi ljudi, in ustrezni kaznovalni politiki.
Ni treba posebej pojasnjevati, da je »sprovajanje«, kot se v praksi reče temu početju, gotovo eno bolj zavržnih dejanj, ki temelji na izkoriščanju že tako mizernih premoženjskih razmer oseb, ki bi rade nezakonito potovale. Znano je tudi, da je to dejanje opredeljeno kot kaznivo po 308. členu Kazenskega zakonika, nezakonit prehod pa je prekršek. Tudi predpisana kazen za kaznivo dejanje, zlasti če pri tem nastane nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, je razmeroma visoka – do osem let zapora.
V uvodu omenjene tragedije so, paradoksalno, bolj posledica dejstva, da so evropski organi pregona na območjih, ki jih obvladujejo, zelo učinkoviti. Do leta 2011 je bilo mogoče celo zaznati upadanje tega kaznivega dejanja, glede na dogajanje po svetu pa ne preseneča, da od tedaj število ovadb spet narašča. Toda v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji je število teh zadev po moji oceni še obvladljivo (po statistiki tožilstva iz leta 2013 je bilo 194 kazenskih ovadb na ravni države). Za zdaj …
Čeprav sam že kakšnih deset let nimam neposrednega stika s problematiko ilegalnih migracij, vem, da so učinkoviti tudi postopki, s katerimi se nezakonite migracije preprečujejo. Zlasti farizejski institut varne tretje države »uspešno« potiska mejo, kjer je treba vsebinsko odločati o upravičenosti prihoda na ozemlje Evropske unije, prav na njen rob. Enak učinek ima tudi institut države prve prošnje za azil. Migrante iz držav, ki naj bi bile cilj njihovega potovanja, v imenu potencialnih zlorab instituta azila oba potiskata v države, ki jih želijo zgolj prečkati, te pa so seveda na obrobju Evropske unije.
Če k temu prištejemo še restriktivno splošno migracijsko politiko, je jasno, da so pritiski na zunanje meje Evropske unije izjemno veliki. Po nekaterih podatkih naj bi tako na ilegalni prehod na zunanjem robu Evrope čakalo vsaj pol milijona ljudi. Sam menim, da je ta ocena izrazito nizka.
Kot pri vsakem pritisku se torej iščejo poti, ki še omogočajo prihod na varno oziroma na želeni cilj. In po moji oceni se je prav zaradi uspešnega preprečevanja nezakonitih migracij po kopnem pojav preselil na morsko pot med Libijo in Italijo. Med letoma 2011 in 2014 se je tako po podatkih, ki sem jih našel v New York Timesu, število nezakonitih priseljencev, ki uporabijo to pot, povečalo od okoli 50.000 na več kot 160.000 na leto. Podobno, čeprav manj izrazito, je naraslo število poskusov prečkanja meje po morski poti iz Turčije v Grčijo. Takšna pot je ne nazadnje privlačna tudi zaradi razmeroma nizkih cen, po katerih je dandanes mogoče dobiti najrazličnejša plovila, in še bolj zaradi omejenih možnosti represivnega delovanja zoper osebe, dokler so v mednarodnih vodah. Iz poročil je mogoče razbrati, da posadka oziroma odgovorni plovilo pogosto zapustijo in potniki ostanejo prepuščeni sami sebi.
Pri zadnjih dogodkih je torej situacija popolnoma drugačna zlasti zaradi dejstva, da bi kakršnokoli poseg zahteval delovanje zunaj meja EU, še več, celo delovanje na ozemlju drugih držav. Stvar pa je še bolj zapletena, ker so države, na ozemlju katerih bi bilo treba delovati, destabilizirane in je vprašanje, v kolikšni meri sploh delujejo.
V takem stanju klasični prijemi, tj. sprejemanje predpisov, ki naj bi obvladovali stihijske tokove migracij v sami EU, po mojem mnenju ne bodo več učinkovali. Kazensko pravo na tem področju svoje cilje dosega, tako da tukaj sprememb po mojem ne bo oziroma jih ne bi smelo biti.
Prizori utapljajočih se in mrtvih ljudi na evropskih obalah so, če to hočemo ali ne, opozorilo, da oboroženi spopadi, lakota in skrajno siromaštvo niso tako daleč, kot bi si želeli, in hkrati tudi dokaz, da kot EU nismo zmožni učinkovitega delovanja, da bi vzroke migracij odpravljali zunaj nje, pri izvoru. Prav nasprotno, včasih občutno prispevamo k nastanku migracijskega pritiska, ko sodelujemo pri takšnih ali drugačnih vojnih ali ekonomskih avanturah, ali pa takrat, ko se ne odzivamo, kadar bi to bilo potrebno.
Na tem področju tako tudi v prihodnosti ni pričakovati česa drugega kot propagando za represivne ukrepe in hinavsko zgražanje ob truplih. Zakaj hinavsko? Kaj menite, koliko podpore bi imela vlada z liberalnejšo ali celo proaktivno migracijsko politiko? Odgovora ni treba napisati, kajne?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
