Spremembe višine kazni pri kaznivem dejanju „Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države„ po 308. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) so bile takšne narave. Že nekaj časa je priljubljena problematika prepovedanih prehodov državne meje, vse od dogajanja pred leti, ko je bil resničen naval zaradi dogajanj v Siriji. Kar nekaj političnih strank v Zahodnem delu Evrope ima to problematiko za osrednjo točko svojih političnih programov, ker je tam to resničen problem. A gre za rezultat več desetletij dolgega obdobja, ko so te države imele močan migracijski tok, ki je izviral pretežno iz zahtev kapitala. Tako je Zvezna republika Nemčija v šestdesetih in sedemdesetih letih intenzivno iskala tuje delavce, da bi tako pokrila težave, ki jih je imela s pomanjkanjem delovne sile. Rezultat je bila precej močna populacija „gastarbajterjev“ iz takratne Jugoslavije, Grčije in Turčije. Izkušnje teh ljudi so imele tudi propagandni učinek v državah izvora, saj je bil zaslužek visok, standard življenja pa praktično neprimerljiv z državami od koder so ti tujci prihajali. Prav ta učinek je tisti, zaradi katerega se državljani držav iz Bližnjega Vzhoda in Afrike še danes pretežno odpravljajo na pot - glede tega si ni potrebno delati iluzij.
V zadnjih desetletjih pa so se pojavile spremembe tako v državah izvora kot tudi v ciljnih državah, zato se je nekoč relativno neproblematično sobivanje tujih delavcev v ciljnih državah spremenilo v dejanski politični problem. A o tem se na Zahodu ni smelo pretirano govoriti iz različnih razlogov, bodisi (v Nemčiji) prejšnjih problematičnih političnih idej ali (Francija, Vel. Britanija) posledic kolonializma. V Nemčiji je tako pred dobrim desetletjem kot bomba odjeknila knjiga nemškega politika Thila Sarrazina „Nemčija se ukinja“ (Deutschland schafft sich ab), ki je opozoril predvsem na slabe strani migracij, zlasti tujcev muslimanske vere. Knjiga je imela toliko večji učinek, ker je bil Sarrazin viden član nemške socialdemokratske stranke, ki je sicer do migracij imela pozitivnejši odnos. A argumentom iz knjige je težko oporekati. Očitno je, da sta sprememba in vpliv tako religije, kot odnosa do življenja v tuji državi, postala bolj problematična, kot se je še, vsaj uradno, mislilo do tedaj. V zadnjem času se je literatura na to temo in družbena diskusija v Nemčiji bolj odprla in je poteza kanclerke Merkel ob zadnjem migrantskem valu (namreč sprejetje večjega števila beguncev) doživela več kritik in povzročila tudi precejšen upad popularnosti njene stranke. Hans Jürgen Papier, predsednik nemškega Zveznega ustavnega sodišča med letom 2002 – 2010, je v svoji knjigi iz leta 2019 s pomenljivim naslovom „Opozorilo – kako se je pravna država izvotlila“ (Die Warnung: Wie der Rechtsstaat ausgehöhlt wird) opozoril na ravnanje oblasti ob migrantskem valu in na dobesedno kršitev pravnega reda, pa tudi na druge probleme, ki so povezani s tujci. Podoben razvoj pa je mogoče, kar potrjuje politično dogajanje, spremljati tudi drugje na Zahodu.
Od podobnih težav je po moji skromni oceni Slovenija še zelo daleč in je njena relativna nepoznanost v populaciji izvornih držav, bolj prednost, kot slabost. Spomnimo se, kako zaprepadeni smo bili, ko je neka tujka iz vagona, ko so jo televizijci vprašali zakaj ne ostane v Sloveniji, v času najhujšega begunskega vala, rekla, da je ne zanima, ker je pač „poor country“. Značaj tranzitne države je po moji oceni Sloveniji zagotovljen še kar nekaj časa, kar tudi pomeni, da so naše težave bistveno drugačne od tistih, na katerih gradi zlasti desno usmerjena politika na Zahodu.
A to ne pomeni, da se ne smemo zavedati posledic, ki jih ima naše ravnanje ob tem. Sam imam s tem, lahko mirno rečem, veliko izkušenj na praktični ravni, vse od neposrednega policijskega dela do sojenja v teh zadevah. Kot policist na meji sem neposredno izvrševal prijetja tujcev, ki so hoteli prečkati državno mejo, bodisi iz takratne SFRJ v Avstrijo ali iz Hrvaške v Slovenijo, kot vodja sektorja za azil sem pa imel tudi ne samo neposreden pogled v problematiko beguncev, temveč tudi v upravne postopke, povezane s tem.
Ključna stvar tako po moji oceni ni kazensko pravna obravnava, ključni so, tako kot je to v pravu pogosto, tisti segmenti, ki zadevajo izvršitev posledic pravne obravnave. Tako v pozitivni smeri, recimo priznanju statusa begunca, kot negativni smeri – odstranitvi tujca iz države. Glede prvega sem vedno bil na stališču, da če nekdo izpolnjuje pogoje bodisi za bivanje bodisi priznanje statusa mednarodne zaščite, da ga dobi čim prej in brez odlašanja. Glede tega je vsako podaljševanje postopkov popolnoma nesmiselno.
Glede drugega pa sem mnenja, da je treba osebe, ki jih obravnavamo za kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, čim prej odstraniti iz države in onemogočiti njihovo dejavnost na našem teritoriju. Dejstvo je namreč, da pretežno večino teh dejanj izvršijo tujci, ki imajo prebivališče v drugih zahodnih državah. Če se motim, se zlahka opravičim, a dejstvo je, da sem v primerih, kjer sem sodil, imel opravka pretežno z njimi – držav iz vljudnosti ne bom našteval, a šlo je bodisi za države nekdanjega Vzhodnega bloka ali pa državljane tipičnih držav izvora na Bližnjem Vzhodu. Za vse te je po mojem mnenju izrekanje visokih prostostnih kazni nesmiselno, ravno obratno, še najmanj si želim, da bi si ob prestajanju zaporne kazni pri nas olajšali bodoče delo, bodisi s tem, ker bi se naučili jezik in kar je še bolj verjetno, ustvarili v naši zaporniški populaciji ustrezne družabne povezave za prihodnja dejanja.
Prav pomanjkanje slednjega je namreč razlog, da se za izvrševanje, resda nižjih – prevozniških funkcij – v organiziranih združbah, ki se ukvarjajo s tem poslom, najema takšne osebe. Če jih bomo sedaj zapirali za tri in več let, bo po moji oceni učinek kontraproduktiven. Boljši učinek je tako še vedno dosežen z ukrepom izgona tujca (po možnosti neposredno v državo izvora), upravnimi ukrepi, ki onemogočajo prosto gibanje na območju države ali še bolje Evropske unije ali Schengenskega prostora, in z visoko denarno kaznijo. Glede prej navedenih zakonskih sprememb iz načelnih razlogov ne morem imeti nelagodja ob okoliščini, da je sedaj za t. i. „sprovajalce“ v tretjem odstavku 308. člena določena kazen, ki pomeni tudi obvezno obrambo z zagovornikom. Sam sem namreč mnenja, da noben obtoženec ne sme biti brez zagovornika v kateremkoli kazenskem postopku. Me pa malce moti relativno visoka spodnja meja kazni treh let. V organizacijskem smislu pa bo določene težave prinesla tudi kazen 15 let iz šestega odstavka tega člena, ker v bistvu terja sojenje v velikem senatu. Prav obtožnic po tem odstavku je sedaj precej, organizacijski problemi v zvezi s sojenji v velikem senatu, pa seveda nikogar ne zanimajo ...
Na generalno prevencijo ne bi preveč računal, saj ne verjamem, da bo populacija, ki jo obravnavamo, kaj bolj seznanjena z zagroženo kaznijo, kot je bila do sedaj. Večina je, tako imam pogosto občutek, prav zadovoljna, da ne doživlja razmer v zaporih in policijske ter sodne obravnave, ki jih imajo v državah izvora. A kdo sem jaz, da bi dvomil.
V zvezi s tem še mogoče anekdota – kako pomembna je bila čim hitrejša odstranitev tujca iz države za Avstrijce, sem spoznal že v osemdesetih letih. Vsak četrtek je na mejni prehod Šentilj pripeljal en tak prav grozeč avtobus sive barve, z registracijo BG (Bundesgendarmerie) in v njem so bili vsi, ki so bili obravnavani za podobne zadeve. Avstrijci so zadeve obravnavali tako, da so bile sodbe pogosto napisane kar na roko, v par stavkih na nekem obrazcu, potne listine tujcev pa opremljen zgolj z odtisom žiga, katerega so prav neceremonialno opremili z dvema črtama s kemičnim svinčnikom na vsaki strani (zadevo smo imenovali „fluge“ ali krilca po slovensko). To je pomenilo, da je trajno prepovedan vstop v državo. Skratka, glede tega so bili za naš okus že takrat kar malce preveč pragmatični.
Ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo (takrat sem bil vodja sektorja za azil) so se kak teden ali mesec kasneje uradni predstavniki Avstrije, prav nič kaj protokolarno pripeljali k meni v Azilni dom na Celovški cesti in pobarali, ali bi lahko sprejeli delovni sporazum, ki bi omogočal, da bi sprejemali ujete prosilce za azil brez dodatnih formalnosti. Ta delovni sporazum, ki ga je bilo mogoče sprejeti po Dublinski uredbi, smo kasneje tudi sprejeli in je bil prvi, vsaj kolikor se spomnim. A zabavno je bilo predvsem to, ker so Avstrijci naivno mislili, da lahko to naredimo kar na operativni ravni dveh odgovornih za to področje v obeh državah. Smo jih potem naučili, da to ne gre tako preprosto in se je oblikovala vladna pogajalska skupino s predstavniki dveh ministrstev in policije, ki smo nato odpotovali na Dunaj in tam dorekli zadeve ... Mi pač znamo vse bolje in bolj premišljeno, in je včasih treba tudi druge kaj naučiti.
In ja, malo sem sarkastičen. Po drugi strani pa mi je bil Dunaj vedno všeč, tako da takrat nisem bil kaj preveč glasen, priznam.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
