Vprašanje, ali se sam(i) nahajam(o) na „pravi“ ali „napačni“ strani zgodovine, je resnično zanimivo, mogoče celo ključno. Pred kratkim sem naletel na zanimiv skeč, ki so ga pravzaprav sposobni narediti le Britanci. Če na kratko povzamem, gre za prizor, kjer se dva pripadnika nemške vojske med drugo svetovno vojno pogovarjata o tem, ali sodita med „baddies“ - torej negativne like v filmu, predvsem zaradi tega, ker so na njunih uniformah oznake z likom lobanje (glej povezavo). Zelo subtilno, čeprav resnično ne bi rad zatrjeval, da je imel avtor takšne cilje, se s tem odpira vprašanje, ali ljudje v času vojnih konfliktov vedo, da so na „napačni“ strani zgodovine. Seveda ne samo tisti, ki so na fronti, tudi tisti, ki ostajajo doma in skrbijo za to, da vojni spopad prejema svojo hrano – oskrbo, orožje in seveda človeški material ali, kot so mu včasih rekli, „kanonfuter“.
Kar nekaj literature se je ukvarjalo z miselnostjo Nemcev v drugi svetovni vojni, ki je omogočala nacistični Nemčiji to, kar danes soglasno razumemo kot zlo. Ukvarjanje s temi vprašanji je včasih, kot kažejo vsebine nekaterih televizijskih kanalov, že prešlo v svojevrsten fetiš, kjer je bolj kot resnično razkrivanje razmer v nemški družbi v ospredju vzpodbujanje čustvenih odzivov. V resnici gre za bistveno kompleksnejši problem in zdi se, da se poskuša izogniti zaključku, da je bila pač velika večina ljudi v Nemčiji mnenja, da je vse, kar je počel Hitler, mogoče tudi moralno upravičiti. „Prepoznala“ se je v intelektualni, kulturni in rasni superiornosti ter kot razumne sprejela razloge, zaradi katerih je nacistična Nemčija (in seveda tudi njeni zavezniki) osvajala nova ozemlja in iztrebljala druge narode. „Drang nach Osten“, iskanje „Lebensrauma“ in podrejanje drugih je bilo v očeh večine Nemcev pač moralno opravičljivo, vsaj zame o tem ni dileme. Je pa bilo potem, ko je bilo potrebno Nemčijo reintegrirati nazaj v evropski prostor, moteče in se je zato, razen obsežne „denacifikacije“ dogajalo marsikaj, tudi prikrivanje zgoraj navedenega.
Seveda lahko rečemo, da zgodovina nima moralne komponente in gre zgolj za sebične interese narodov, ki se jih zavije v moralni celofan. S časovno oddaljenostjo se tudi ta celofan, ker se ne enačimo več z ljudmi, ki so živeli pred stoletji, odstrani, ker nima več pomena. Še ne tako dolgo nazaj sem večkrat (prevečkrat) zapisal, da živimo v zanimivih časih. Danes časi niso več zanimivi, so dobesedno zgodovinski, svet se spreminja s svetlobno hitrostjo in posledic ne znamo več ali pa nočemo predvideti. Ključno je, da je v celotno dogajanje vrinjena, recimo temu materialna komponenta – prava vojna na obrobju evropskega prostora in naša udeležba v njej (če se kdo slepi, da dobava orožja eni od strani ni sodelovanje v vojni) ter seveda ekonomska vojna, ki jo kot stran v spopadu neposredno bijemo. Ker v evropski politiki vendarle še obstaja določena, čeprav vedno manj izražena, zadržanost, v državnih in evropskih telesih ne razglašamo na ves glas, da smo v vojni z Rusko federacijo (kot recimo to izrecno govorijo nekateri ameriški senatorji in politiki), a de facto smo pač tam. S čem vse to utemeljujemo, ne rabim kaj dosti pojasnjevati in tudi ne, kakšne ideje imamo za čas potem, ko bomo (ker smo na pravi strani zgodovine?) zmagali. Naložitev plačila reparacij Ruski federaciji, razkosanje Ruske federacije na več delov in seveda trajno uničenje njene vojaške moči. Vse te ideje so dokaj odkrito objavljene in temu smo se hote ali nehote zapisali. Putin je pač Hitler, z njim se ne pogovarja in to je to. Vsaj tako je za razbrati iz pisanja tistih, ki ustvarjajo javno mnenje.
Osebno me vprašanje, ali sem (smo) na pravi strani zgodovine, pošteno priznam, muči. Gre namreč za podobne dileme, ki so jih imeli pripadniki našega naroda v preteklosti. Dovolj kazenskih spisov iz tistih časov sem videl v okviru svojega dela, da sem se soočil s to problematiko. Ljudje, ki so v času med in po drugi svetovni vojni, morali sprejeti odločitev o tem, na katero stran se postaviti, so bili v nezavidljivem položaju. Zaradi „napačnega“ koraka so doživeli osebne tragedije in trpeli posledice, ki jih kasneje ni bilo več mogoče odpraviti. Kazenski postopki, ki so tekli in še potekajo bodisi pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju bivše SFRJ in nacionalnimi sodišči so tudi odraz tega, ker so ljudje sprejeli odločitve in delovali pod premiso, da so na „pravi“ strani zgodovine. Kot se je pokazalo, stran, ki so jo izbrali, pogosto ni bila prava, ali pa so vsaj narobe razumeli upravičenja, ki naj bi izvirala iz te odločitve. Zato je marsikatera sodna odločitev imela za posledico proteste v posameznih državah na območju naše bivše države.
Paradoksalno je, da se recimo v zadnjem času pogovarja o prenovi Evropske unije, ki predvideva večjo moč evropskih organov, večinsko odločanje in podobne zadeve. Zadeva zelo spominja na ideje, ki so bile med razlogi, zaradi katerih smo odšli iz SFRJ. Takšne spremembe bi nas toliko bolj vključile in obremenile z interesi večjih držav, ki pogosto niso najbolj v skladu z našimi lastnimi interesi. Vključno z njihovimi zgodovinskimi zamerami, predsodki, predstavami in interesi. Ker smo še vedno dokaj privrženi evropskim idejam, se mi zdi, da tudi na tem področju še ni pravega razmisleka o tem, ali je to za nas dobro ali ne. Kljub temu, da smo se v zgodovini celo v vojnah bojevali za različne gospodarje in prenašali posledice tega.
Vprašanje torej ni samo, ali smo na pravi strani zgodovine, temveč ali „ta pravo za nas“ sploh znamo najti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
