Načelno nimam absolutno ničesar proti temu, da se nadzira delo, seveda tudi moje lastno. Težava, ki jo pri tem vidim, pa je predvsem v tem, ker se, vsaj tako se mi zdi, te nadzorne funkcije in aktivnosti prikazujejo, kot rešitev vseh zapletov, nepravilnosti, učinkovitosti delovanja in podobno.
Pri izvajanju državne oblasti so določene nadzorstvene funkcije vtkane v samo ustavno zasnovo. Na najvišji ravni tako recimo ustavno sodišče nadzira izvajanje zakonodajne oblasti, zakonodajna oblast nadzira delovanje izvršilne veje oblasti in sodna veja nadzira, preko recimo instituta upravnega spora, delovanje izvršilne veje oblasti.
V relativno kratki zgodovini naše samostojne državnosti je tako preko teh sistemov gotovo prišlo do mnogih ustreznih rešitev nekaterih problemov, izoblikovala se je določena praksa in odpravile nejasnosti ali nepravilnosti v sami, npr. normativni zgradbi države in se je s tem prišlo do bolj ali manj usklajene zasnove, recimo temu, novega družbenega reda.
Tudi znotraj posamezne veje oblasti so sistemi kontrole delovanja prispevali (in seveda še prispevajo) k temu, da se je sčasoma počistilo ali pa vsaj spremenilo tisto, kar ni bilo ustrezno ali je bilo nepravilno, tako recimo pri obravnavanju pritožb v upravnem postopku znotraj izvršilno upravne veje oblasti, kot tudi sodne veje oblasti pri delovanju “inštanc”.
Vendar, vsaj takšen je moj občutek, delovanje ustaljenih sistemov nadzora delovanja, ki pri tem predstavlja predvsem spremljanje, spreminjanje ali razveljavljanje, recimo temu “produktov” – odločb, očitno ne zadostuje in se je ustvarilo prepričanje, da je potrebno iti še dlje, torej poseči v sam sistem delovanja subjektov, ki te “produkte “ izdelujejo, se pravi, na določen način poskušati preprečiti, da bi do “inštanc” nepravilni ali nepopolni “produkti” sploh prihajali.
Vsaj nekaj časa se mi je zdela to dokaj primerna stvar, zlasti, ker so oz. naj bi bile višje stopničke v hierarhiji tudi tiste, ki imajo več izkušenj, že po definiciji višjo stopnjo znanj in podobno. Rešitve, ki so prihajale iz teh posegov, so, vsaj kolikor mi je znano, bile tudi takšne, da so predstavljale nek pregled in projekte, ki bi lahko določen “prazni tek” raznih postopkov odpravile ali vsaj omilile njegove posledice.
Na žalost se, poudarjam, gre za moj osebni vtis, od tukaj dalje, stvari več ne odvijajo po pravi poti. Namreč, namesto, da bi se spoznanja iz teh nadzorov nato na višjih nivojih neposrednno prelila v sistemske rešitve, se poskuša samo iti še dlje in še bolj trdno povezati in vzpostaviti nadzor med posameznimi stopnjami.
Tako recimo v sodstvu, kljub temu, da je v projektu Lukenda ugotovljeno kar nekaj dobrih rešitev, ki bi omogočale učinkovitejše delovanje, precej teh sploh ni bilo upeljanih v življenje. Recimo tista o kariernih strokovnih sodelavcih oz. da se popravim, vsaj jaz je recmo nisem zaznal.
Pač pa se pred tiste, ki so na “prehrambeni lestvici” nižje, postavljajo dodatne naloge, ki so povezane prav za zagotavljanjem ustreznega nadzora. Pisanje poročil, sestavljanje raznih preglednic, napovedovanje dela in ukrepov itd., kar vse poveča že tako velik obseg dela, da ne govorim o tem, da pomeni tudi določen stresni faktor. Dodatna papirologija in delo, ki samih rezultatov neposredno ne poveča, rezultati pa so tisti, ki predstavljajo podlago za oceno dela.
Nenazadnje, namesto takšnega , recimo temu “l’art pour l’art” nadzora bi včasih k boljšemu delu prispeval neformalni “nadzor”, kjer bi se prišlo v “bazo” in pomagalo z nasveti, danimi na medosebni ravni, pokazalo zaupanje ali več zaupanja v tiste, ki delo neposredno opravljajo in ponovno vzpostavilo zaupanje na še nižjih nivojih ali recimo temu pri “podpornih” službah, brez tako slovensko tipičnega prepričanja o lastni vsevednosti in neumnosti ali nesposobnosti drugih. In seveda, da bi se “navzgor” delovalo ne po sistemu “kaj jaz morem, če pa so oni pod mano leni in nesposobni” ampak storilo vse, da se resnično uveljavi tisto, kar bo delo “nižjim” olajšalo, jih pozitivno vzpodbudilo in jim dalo občutek vrednosti. In predvsem, česar pa res kronično manjka, opazilo tisto, kar je dobro in ne samo tisto, kar je slabo.
Sam sem imel, kljub prej povedanemu, do sedaj srečo. “Moj” poročevalec pri zadnjem nadzoru je ne samo dodobra “predihal” moje spise, temveč resnično ponudil nekatere rešitve, ki sem jih lahko ali pa jih bom lahko uporabil, vse na benevolenten način. Še bolj cenim to, ker se ni skril samo za pisnim poročilom ampak mi je to, vključno z nepravilnostmi, znal povedati tudi v obraz.
V Sloveniji, danes, vsekakor redka lastnost. Hvala.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
