Gospa vrhovna tožilka Nussdorferjeva je v svoji kolumni napisala, da so v dnevnem časopisju govorili o bazarju in barantanju pred sodno dvorano. Sam ocenjujem, da je takšen opis dogodkov verjetno bolj rezultat novinarske literarne žilice in mu vsaj zaenkrat ne smemo pripisovati teže, ki bi vplivala na trud, da najdemo v praksi načine, kako zagotoviti izvajanje teh sprememb. Sicer ji v ostalem pritrjujem, ocenjujem pa tudi, da bo potrebno razmisliti o kakšnem prostoru na sodišču, kjer bi se lahko stranke tudi pred narokom nemoteno pogovorile o teh zadevah. »Cost/benefit« v tem primeru ne bi sme biti vprašanje.
Je pa nekaj res; zdi se mi, da pri teh pogajanjih ni čisto jasna relacija in odnos med obtožbo in obrambo pred začetkom neposrednega delovanja sodišča.
V zadnjem mesecu se mi je kar nekajkrat zgodilo, da je obramba na prednaroku ali celo med glavno obravnavo izjavila, da čakajo na ponudbo tožilstva in bi se bili pripravljeni še dogovarjati. Skratka, v smislu, mi čakamo, da vidimo, kaj tožilstvo sploh želi.
Z vsem dolžnim spoštovanjem do zagovornikov v kazenskih postopkih menim, da je tukaj pristop popolnoma napačen. Tožilstvo pove, kaj očita in posledično tudi kaj želi že z vložitvijo obtožnega akta, zato je recimo svojo »ponudbo že stavilo«. Ni torej za pričakovati, da bo tožilec pred obravnavo želel pogajanja z obtožencem. Če se mene vpraša, je torej tisti, ki mora pristopiti k morebitnim pogajanjem prav zagovornik, seveda v kolikor ocenjuje, da bo to v njegovo korist oz. v korist njegove stranke.
Domnevam, da je takšna trenutna konceptualna zmeda začasna, saj novela predvideva tudi spremembe obtožnice v tem, da bo že v njej predlagana kazen (glej 269/2 ZKP), kar bo posledično tudi razkrilo karte oz. postavilo okvirje oz izhodišča za pogajanja. A vendarle, trenutno stanje je takšno.
Drugo, še vedno je precej, vsaj zdi se tako, nerazumevanja med priznanjem krivde in sporazumom, ki se sklene med tožilstvom in obtoženim. Tako sem nekajkrat opazil, da ko stranke govorijo o sporazumu s tožilstvom, v bistvu imajo v mislih priznanje krivde ob tiho dogovorjeni kazni. Razlika je seveda precejšnja, tudi v delovanju sodišča. Recimo kot med izvensodno in sodno poravnavo, če uporabim to primerjavo.
Prav pri tem je za opaziti, da obstaja precejšnja stopnja nezaupanja med tožilstvom in zagovorniki, kar je glede na dejstvo, da vendarle že po ustavi obe strani predstavljata širši del pravosodja – skratka po ustavni ureditvi služita istemu cilju, nenavadno ali pa vsaj zanimivo.
V primeru namreč, ko pride do dogovora neposredno pred narokom in se tožilec in obramba dogovorita za priznanje in kazen, se mi zdi, da so zagovorniki še vedno negotovi, ali bo takšno kazen tožilec v končni besedi tudi dejansko predlagal. Glede na to, koliko danes zaupamo »dani besedi«, pravzaprav razumljivo. V primeru priznanja kot posledici dogovarjanj neposredno pred narokom je to namreč edina garancija – neke vrste »gentlemen's agreement«. Še en položaj, ki bo verjetno vplival na evolucijo profesionalne etike.
Kar se ostalega tiče je, vsaj zame, prednost v fleksibilnosti nadaljnjega postopka. Pri tem je izrazito zlasti to, da se v primeru priznanja, stranke relativno zlahka odpovejo zbornemu sojenju, kar omogoča lažje delo, tudi zaradi tega, ker ne potrebuješ velike razpravne dvorane in seveda lažje prilagodiš urnik. Ker je potem nadaljevanje postopka v interesu vseh, odpadejo tudi v kazenskih postopkih tipični zapleti z vročanjem in vabljenjem.
Nenazadnje, sam sem zadovoljen tudi zaradi tega, ker obtoženci na naroku za izrek kazenske sankcije bistveno bolj neovirano opišejo okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Te so bile pogosto prikrite, saj bi obtoženec z opisovanjem teh okoliščin samega sebe posredno inkriminiral. Mogoče bo v prihodnosti potrebno razmisliti tudi o razdelitvi rednega postopka na del, ki s tiče ugotavljanja krivde obtoženega in del, ki zadeva izrek kazenske sankcije. A pustimo času čas.
Eno je gotovo – gre za globok konceptualni premik od avstro-ogrske togosti k anglosaksonski pragmatiki. In upam tudi - ETIKI!
In to ni mala stvar.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
