Na primer, naštudiraš spis, zaradi njegove vsebine ti je več ali manj vse jasno in stopiš v dvorano s trdnim prepričanjem, kako bo postopek potekal, potem pa ti, do podrobnosti zamišljen potek, kot v kakšnem holivudskem filmu, na glavo obrne bodisi zahteva strank ali pa presenetljiva izjava neke priče. Pa si bil tako prepričan, da si predvidel vse mogoče situacije in bi danes moral zaključiti stvar. Kar seveda, ob od nas zahtevanega števila opravljenih oz. zaključenih zadev, nikakor ni nepomembno. In greš iz dvorane malce jezen, kot človek, ki so mu podrli kakšno, z veliko muko dokončano sestavljanko (puzzle, kot bi rekli v novi slovenščini)
Takšne stvari seveda lahko do določene mere preprečiš, predvsem z načinom tako priprave kot vodenja obravnave. Tudi na sodniških šolah je kar dosti časa posvečeno prav pripravam na glavno obravnavo in ekonomičnosti postopka, kar je namenjeno predvsem temu, da se zadeve zaključijo čim prej. Bistvo teh predavanj je vedno v sporočilu, da večji red in vnaprejšnja priprava zmanjšajo možnosti nepričakovanih zapletov in s tem povečajo verjetnost učinkovitega dela.
Po drugi strani je postopek tudi stvar, recimo temu osebnega stila sodnika. Tako eden izmed mojih kolegov tako pedantno pripravlja svoje obravnave in pri tem misli na takšne podrobnosti, da me navdaja s precejšnjim občutkom, kako bi rekel, strahospoštovanja. In si vsakič, ko ga gledam, ko v vpisniku podrobno in natančno dela stvari, ob katerih se meni, zaradi občutka, da gre za nepomembne podrobnosti, mudi in sem, priznam površen, prisežem, da bom tako v prihodnje počel tudi sam. Pa me občutek, na žalost, ne drži prav dolgo, čeprav sem poskušal vse živo, vključno z zenovskimi mantrami tipa »šta se mora nije teško«.
Tudi na glavni obravnavi lahko neljuba presenečenja preprečiš do določene mere, z načinom vodenja obravnave. Najprej je tukaj določena samozavest in seveda obvladovanje procesnih položajev, kjer moraš hitro odreagirati in odločiti o določeni zahtevi strank. To mi dela težave čisto preprosto zaradi tega, ker rad malce pregloboko zaidem v abstraktno razmišljanje in dileme in predolgo razmišljam oz. kot mi je nekoč rekel taisti kolega iz zgornjega odstavka »preveč kompliciram«. Vse v redu in prav, a kaj, ko sem pa sam vedno bil prepričan, da je prav to ena izmed lastnosti pravnega razmišljanja.
Druga, recimo temu tehnokratska nastrojenost, je podobna stvar. Gre za zahtevo, ki jo naš ZKP izrecno določa, namreč, da se stranke »držijo« obravnavane stvari in ne lomastijo (pretirano) zunaj tega okvira. Sam sem tukaj vse preveč radoveden in me resnično zanima, kaj vse imajo stranke za povedati. To je namreč v skladu z mojo osebno filozofijo, da stranki predstavlja priložnost govoriti pred sodiščem tisto, kar Američani označujejo s pojmom »a day in a Court«, skratka pravico biti slišan pred sodnikom. In se tako pogosto zgodi, da po dolgi govoranci pade kakšna takšna izjava, ki stvari postavi na glavo.
Nekoč sem zapisal:
»Tukaj se pokaže tudi povezanost med hladno racionalnostjo pravne znanosti in neposrednimi (živimi) spoznanji neke življenjske situacije. Za vsakogar, ki je stopil v sodno dvorano po letih ukvarjanja z "law in books", pomeni ta dogodek nekaj posebnega (Morlok 2001, str.135). Jasno je, da mora pravnik, še posebej pa sodnik, pri tem ohraniti določeno distanco; da sodeluje v tem dogajanju kot človek, pa tudi«
Smešno, a takrat si nisem mislil, da lahko na delo sodnika in s tem tudi sodni postopek tako vpliva »človek« v njem. In s tem tudi vsa nepredvidljivost življenja, ki pride, zajeta v sodni zadevi, pred sodnika.
Ko takole razmišljam, bi lahko kar odpravil dilemo na začetku, o tem, ali me nepričakovani zasuki jezijo ali zabavajo. Zabavajo me, saj drugače ne bi imel rad življenja!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
