Pravni realizem v svoji ameriški in skandinavski različici v ospredje in središče postavlja sodnike in druge državne uradnike, ki odločajo v konkretnih pravnih primerih. Kot navajajo pregledi teorij o naravi in bistvu prava, se pravna znanost pri tem obrača od law in books k law in action, torej, kako pravo resnično nastaja. Pravni realisti so, kot navaja Teorija prava Marijana Pavčnika, odločilno prispevali k metodam in tehnikam, s katerimi sodniki ugotavljajo dejstva, razlagajo zakone, se odločajo med več možnostmi in nato utemeljujejo svoje odločitve.1 Razumevanje dogajanja v praksi mora predstavljati integralni del razumevanja delovanja prava v družbi, ker imamo sicer lahko še tako filigransko in strokovno izdelano zakonodajo, pa to ne bo imelo pravega učinka.
K temu bi bilo treba dodati še bistveno bolj profano stvar, razumevanje pravnega odločanja kot delovnega procesa. Še zlasti sodnega odločanja, oziroma bolje, razumevanja delovanja sodišč kot delovnih enot. Zagotavljanje pravilnosti in poštenosti pravnega odločanja je gotovo osrednji moment dela sodišč in mora ustrezna zakonodajna ureditev za to nedvomno poskrbeti. V praksi se izkaže, da je razmišljanje o pravilni in ustrezni rešitvi neke zadeve resda osrednji (in strokovno še najbolj izpolnjujoči) element sodnikovega dela, a, vsaj na prvi stopnji, podrejen popolnoma praktičnim zadevam, ki ga pogosto onemogočajo.
Recimo, da gre za obsežno in zapleteno kazensko zadevo z nekaj obtoženimi in celim kupom prič in izvedencev in listinskih dokazov. Recimo, da si sodnik iz obsežnega gradiva izdela t. i. delovni spis (ključne listine, kot so zapisniki zaslišanj v preiskavi, in drugi dokumenti, ki jih bo v okviru dokaznega postopka izvajal), preuči nekaj sto ali tisoč strani spisa in si zastavi, da bo za zadevo potreboval dva do tri naroke. Naroke razpiše na par zaporednih dni, ko ima na razpolago sodno dvorano, preuči vse zapisnike, da ugotovi naslove, kamor naj se pisanja pošiljajo, razmisli, kako naj jih vroča (po pošti ali vročevalcu), določi zadosten čas, da se lahko obtoženi ustrezno pripravijo na obravnavo in da se lahko morebitne neuspešne vročitve pisanj sanirajo (določitev novega načina vročanja itd.). Nato napiše odredbo in logistika sodne uprave poskrbi za njeno izvedbo, poštarji in vročevalci uspešno vročijo strankam pisanja, vse je ustrezno listinsko »izkazano«. Na dan začetka glavne obravnave v dvorano prispejo vsi, pravosodni policisti privedejo obtoženega, sodnik oziroma senat jih pričaka svež, spočit in pripravljen za nekajdnevno delo in tehtanje premišljenih argumentov. Če slučajno kdo od obtoženih ne pride točno ta dan na sodišče in se ne opraviči, sodnik ali senat ukrepa po določbi prvega odstavka 307. člena ZKP in odredi, da se takoj privede s silo. Policisti pristojne postaje nemudoma odidejo do prebivališča obtoženega, ga primejo in privedejo pred sodišče, obravnava pa hitro steče dalje. Ker so prišle tudi vse priče, jasno, tudi oškodovanec in morebitni izvedenci, in ker so predlagatelji listinskih dokazov absolutno pripravljeni in jih v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZKP preberejo in predstavijo, se obravnava zaključi že na prvem naroku, preostala dva razpisana pa sodnik uporabi za druge zadeve, ki so odprte.
Realnost sojenja kot delovnega procesa je, da ima sodnik praviloma v delu hkrati okoli sto zadev. Pri tem je vrstni red reševanja resda formalno predviden (tako, kot so prispele do sodnika), vendar obstaja vrsta izjem, ker se vmes pojavijo zadeve, ki jih je treba reševati posebej hitro (pripor), ker imajo prednost pred običajnimi (npr. gospodarske), ker je zanje izdana odredba za prednostno obravnavo, ker grozi zastaranje itd. Če k temu dodamo še praktično zaustavitev celotnega sistema v času pandemije, ki je izpostavila dodatno potrebo po podiranju običajnega vrstnega reda, je jasno, da je že zgolj »sortiranje« zadev precej zapletena reč, kaj šele planiranje v prejšnjem odstavku opisane idealne sheme. O vročanju in o tem, v kakšni meri (državna) pošta še sploh uspe izpolnjevati naloge na tem področju, bi bilo treba napisati kak poseben članek. Vsekakor pa je pokazatelj že denar, ki se porabi za plačila zasebnim vročevalcem – namig: znesek ni majhen.
Pisal sem že o tem, s kakšnimi težavami se soočajo sodišča, ker ni mogoče zaposliti dovolj osebja, ki poskrbi za izvršitev večine odredb sodnika. Mizerne plače strojepisk, kjer prihaja celo do tega, da jim država plačuje nadomestilo do minimalne plače, seveda ne prispeva k atraktivnosti takšnih delovnih mest, menjava strojepisk pri posameznem sodniku pa zaradi različnih pristopov sodnikov lahko povzroči tudi resne procesne zaplete. V zadnjem času, od epidemije dalje, se kaže, da še v zadevah, kjer si lahko računal vsaj na to, da bo obtoženi zagotovo prišel – t. i. pripornih zadevah – to še zdaleč ni samoumevno. Zgoraj navedena možnost, da senat odredi, da obtoženega privedejo policisti, verjetno deluje samo še na kakšnih manjših sodiščih. Moje izkušnje so, da če se predhodno ne dogovorim z vodstvom pristojne policijske postaje, je verjetnost, da takšen privod uspe, relativno majhna. Pri pripornih zadevah se pokaže smiselnost nekdanje gradnje sodišč, ki so bila dobesedno zraven zaporov – vse pogosteje, zaradi kritičnega pomanjkanja pravosodnih policistov, dobim pred samo obravnavo sporočilo, da odredba ne bo realizirana, ker zapori nimajo paznikov, ki bi lahko pripeljali obtoženega. Tudi tam, kot berem, je težava predvsem v nizkih plačah, ki odvračajo ljudi od tega, da bi se prijavljali na ta delovna mesta. In na koncu so seveda še posledice pandemije – zdravniška opravičila zaradi suma na covid ali podobna obolenja so tako pogosta, da je preverjanje upravičenosti izdaje skorajda nesmiselno. Pošteno povedano, sam sem zadovoljen, če iz zgoraj navedenih razlogov od treh ali štirih dnevno razpisanih obravnav izvedem vsaj eno ali pa vsaj zaslišim kakšno od prič izven obravnave.
Nauk, ki ga lahko iz tega potegnemo, je pravzaprav preprost. Če hočemo, da pravo deluje, moramo zagotoviti, da delujejo vsi koleščki zapletenega sodnega sistema kot delovnega procesa. Iz zgoraj navedenih razlogov je jasno, da to ni več stvar zakonodaje sodnega odločanja, temveč realna ureditev delovnih pogojev vseh, ki v tem kolesju delujejo. To med drugim pomeni zadostno zaposlitev, ustrezne plače in delovne pogoje pravosodnih policistov, strojepisk, strokovnih sodelavcev in ja, ne nazadnje tudi sodnikov. Že leta bi bilo treba tudi na tem področju vsaj slediti odločitvam Ustavnega sodišča ali pa vsaj vrniti zadeve, ki so bile odvzete. Sodniška zadržanost, kot element sodniške etike, očitno vpliva na to, da se o teh težavah ne govori kaj dosti in se zato vsakokratna vlada lahko izogne potencialnim konfliktom in reševanju tega vprašanja. Preprosto reče: »Sedaj ni pravi čas za to.« In ker sodniki razumemo, da obstajajo resne težave, in želimo biti državotvorni, smo tiho in čakamo na boljše čase. To čakanje traja že več kot petnajst let. Sedaj se zgradba kruši, kot pojasnjeno, od spodaj navzgor in še zgoraj streha pušča. Kmalu ne bomo mogli in smeli biti več tiho.
--------------------------------
Opomba:
1 Marijan Pavčnik, Aleš Novak: Teorija prava – Prispevek k razumevanju prava, 6. izdaja, Lexpera, Ljubljana 2020.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
