Moje razmišljanje izhaja iz dejstva, da je Zvezna republika Nemčija zaradi begunske situacije odstopila od izvajanja t. i. dublinskega režima, skratka, zaradi svojih interesov je opustila striktno spoštovanje pravil, ki na tem področju veljajo za države članice. Sam sicer pravne ureditve po Dublinski uredbi nikoli nisem doživljal kot pravične, saj je že iz zasnove jasno, da bremeni države na robu EU, a je vendarle veljaven pravni akt, ki naj bi se spoštoval.
Mogoče res (kakor pravi Radbruch) kot pravnik bolj težim k pravni varnosti, a vendarle po moji oceni takšno delovanje ne nosi samo pozitivnih misli. Kot laik (spet prosto po Radbruchu) to odločitev sicer doživljam kot pravično in smotrno, a je v razmišljanju ne morem postaviti kot splošno pravilo.
Dejstvo je, da je marsikateri posameznik – tako sem prepričan – od članstva v Evropski uniji pričakoval tudi več urejenosti in reda, torej tistega, kar načeloma uvrščamo v pojem pravne varnosti. Večinoma je k tem težnjam prispevala resignacija nad številnimi pogosto kaotičnimi interesi znotraj države in družbe, ki še ni prišla na čisto s tem, da jih je treba usklajevati in živeti v pluralističnem miselnem in vrednostnem okolju. Tako je marsikdo pričakoval, da bo članstvo v Evropi samodejno sproduciralo tudi bolj izražen občutek za spoštovanje pravil, še zlasti pravnih. Takrat sem pogosto slišal, da bodo »oni« že znali napraviti red, če ga bomo »sami« lomili. Nekako se je pričakovalo, da bo članstvo v EU tudi k nam prineslo »Ordnung und Disziplin« – red in disciplino. Tega si na neki način želimo, a se hkrati tiho zavedamo, da navedeno v resnici ni najbolj lastno našemu karakterju.
Zato ni nič čudnega, da smo namesto zavedanja o skupnosti, podobno kot še marsikatera država, ostali na relaciji mi – oni. Kot sem že pisal, se je to najbolj poznalo prav pri prepogostem uporabljanju argumenta »zahtev EU« v vsakdanjih skupnih zadevah, še zlasti ob sprejemanju notranje zakonodaje. Kot vemo, smo pri marsikateri implementaciji evropskih direktiv bili bolj papeški od papeža. A nekako smo imeli na podlagi tega argumenta vzpostavljeno višjo avtoriteto kot motiv spoštovanja notranjih pravil, in če želite, tudi kot dejansko podlago pravnega reda. Ko danes slišim, da pričakujemo spoštovanje znotraj Evropske unije, ker sledimo skupnim pravilom, je v ozadju prav to.
Ne nazadnje, ni jih malo, ki so bili navdušeni nad discipliniranjem Grčije. Red pač mora biti, čeprav je težko. Kot pravi Radbruch: »Pravo ne velja, ker se je zmožno učinkovito uveljavljati, temveč velja, če se je zmožno učinkovito uveljaviti, ker le v tem primeru more zagotavljati pravno varnost.« In dalje: »… če želimo površni izraz 'pravna varnost' opisati s tehtnejšimi vrednostnimi formulami, na podlagi miru, ki ga vnaša med sprte pravne poglede, na podlagi reda, ki končuje bitko vseh proti vsem.« (*1)
Zavedanje, da se ob spoštovanju pravnih pravil lahko nadejaš miru, je ključno za mirno sobivanje. Za države, ki so same s tem dosegle višjo kakovost, to več kot zadostuje. Toda ob tem se je prezrlo, da to ni dovolj. Da je življenje in s tem pravo bistveno bolj dinamično in zahteva prilagajanje novi družbeni stvarnosti. Kot pravi izraelski sodnik Aharon Barak,(*2) vodi »stabilnost brez sprememb v degeneracijo, spremembe brez stabilnosti pa v anarhijo«. A nosilci teh sprememb očitno ne bodo države, ki od Evropske unije pričakujejo predvsem ugodje stabilnosti. Očitno je namreč, da so večje države članice zaradi svojih interesov pripravljene prezreti pravila, ki naj bi veljala za vse. In to postavlja stvari v povsem novo luč.
Države, ki teh interesov niso zaznale prej in so obremenitve, ki jih EU vzpostavlja, pogosto prenašale kot nujno ceno za red, so tako zbegane. Natančneje povedano: zbegani so tisti, ki te države vodijo. Namesto da bi uživali pohvale zaradi spoštovanja pravil, trpijo pritiske tako od drugih držav članic kot od lastne javnosti. Mogoče je v primeru begunske krize to samo bolj očitno kot v primeru zahtev do držav članic v času recesije, v svojem bistvu pa se zadeve ne razlikujejo prav dosti.
Če hočem ali ne, se mi ob tukaj predstavljenem položaju postavlja vprašanje razmerja med pravno varnostjo in pravičnostjo v Evropski uniji. Ta dilema se še nikoli ni razrešila čisto brez konfliktov – prej nasprotno.
In tega ne bi smeli jemati zlahka.
(1) Gustav Radbruch: Filozofija prava, Pravna obzorja, Cankarjeva založba. Ljubljana 2001, str. 118.
(2) Aharon Barak: Judge in a Democracy, Princeton University Press, 2006, str. 38.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
