Če se najprej ustavim pri Machiavelliju – današnja politika in vladanje sta še za odtenek bolj sprevržena od tistega, kar je sam v Vladarju ponudil vladajočim in kar ga je v zgodovini postavilo za simbol vsega, kar se uresniči po starem reklu, da oblast pač pokvari človeka. Pa čeprav je bila prav odsotnost moralne refleksije oblastnega ravnanja tisto, kar ga je, paradoksalno, stigmatiziralo kot nemoralnega. Današnje vladanje se niti ne trudi biti več subtilno ali pametno, kaj šele moralno – je le profan in brutalen izraz realnosti našega časa. Bog ne daj, da bi si zdaj recimo privoščil ponazoriti te trditve s primeri dvojne morale pri ocenjevanju razmer v nekaterih državah ali eklatantnih laži, ki se v imenu interesov države vsakodnevno prodajajo plebsu, in to brez kakršnekoli rdečice na obrazu. Vsekakor se zviti Firenčan tam spodaj (ali zgoraj) verjetno heheta – učenci so svojega učitelja gotovo presegli. Verjetno pa se tudi malce zgraža, ker vsemu temu početju grozovito manjka stila.
Če pustim zdaj Machiavellija in se vrnem na Sodnika … Priznam, da mi ga še ni uspelo prebrati v celoti, in tudi sicer se nikomur ni treba bati, da bi poskušal pri svojem delu doseči kakršnekoli specifično politične cilje. Avtorja sta knjigo namenila t. i. instančnim sodnikom (ang. appelate judges) in ne prvostopenjskim, ker ti niti nimajo ne moči in ne položaja za tovrstne ambicije. Še branje zahtevnejših del, ki ne zadevajo službe, je pri našem poklicu tako ali tako bolj stvar perverznega luksuza, ki se mu sam ne uspem predati prav pogosto.
A že prvo poglavje tega dela s pomenljivim naslovom, ki bi se ga dalo prevesti kot »Postopek imenovanja in vrlina dvoličnosti«, je v meni vzbudilo, milo rečeno, mešane občutke, in čeprav sem bil prepričan, da sem s posebnostmi ameriške politike kar seznanjen, sem prvič naletel na glagol to bork. Poimenuje ravnanje, ko kdo napada ali porazi nominiranca za javno funkcijo na nepošten način, z organizirano ostro javno kritiko ali demoniziranjem kandidata.
Če je ta moja nevednost glede pojma to bork pomanjkanje splošne razgledanosti, se seveda opravičujem. Za tiste, ki prav tako niso poznali tega izraza, pa kratek uvodni opis. Robert Bork je bil leta 1987 v postopku imenovanja za sodnika Vrhovnega sodišča. Pred tem je opravljal delo sodnika na zveznem prizivnem sodišču, bil je vršilec dolžnosti generalnega državnega tožilca ZDA (acting United States Attorney General) in »glavni odvetnik« (Solicitor General of the United States), poleg tega pa tudi ugleden profesor na Pravni fakulteti Univerze Yale. Vsaj glede strokovnih referenc mu ni bilo kaj za očitati, prej nasprotno. A bil je, kot v omenjeni knjigi pišeta avtorja, tudi zadnji, ki je v postopku imenovanja govoril brez strahu in neposredno, tako, kot je mislil in kot je bil. Bork je bil sicer konservativnih nazorov in ga je za mesto sodnika predlagal Ronald Reagan. Svojih nazorov nikoli ni skrival, zaradi česar, tako avtorja, je imel na prsih dobesedno narisano tarčo za prihodnje napade. In ti so se začeli najprej subtilno, z večinsko – in ne običajno soglasno – odločitvijo ameriške odvetniške zbornice (American Bar Association), nato z ostrimi kritikami liberalno usmerjenih pravnih mislecev – izrecno Ronalda Dworkina, ki je Borka označil kar kot ustavnega radikalca, nato pa neposredno s t. i. »Bidenovim poročilom«, analizo njegovega sodnega odločanja, ki je po mnenju avtorjev izkazovalo, da je nasprotoval vsakemu napredovanju na področju pomembnih državljanskih pravic. A coup de grace je bil Borku zadan na zaslišanju pred pravosodnim odborom, ki ga je vodil Joseph Biden. Prav ta Obamov podpredsednik, ki v intelektualnem smislu v tej funkciji ni ravno blestel. Kot citirata avtorja neko drugo delo, je Bork na presenečenje številnih pokazal precejšnjo pripravljenost odgovarjati na vprašanja o svojih nazorih. Ne le da se je pregrešil s tovrstno odkritostjo, kršil je tudi vsa druga pravila moderne dobe, ni igral ponižnosti, ni se odrekel vsem svojim prejšnjim nazorom, ni se priklanjal vsem kapricam svojih senatorskih krvnikov, ostal je ponosen in prepričan vase. Posledice so nastopile takoj, njegovo imenovanje pa izpuhtelo v zrak.
Prav je, da je bil zavrnjen za to funkcijo, pravita avtorja. Ni namreč upošteval, da je pri tem nujno uporabljati prevare, upoštevati pomen tega, kako te vidijo drugi, in spoznati, kako nevarno se je izpostavljati. Ni upošteval vrline dvoličnosti, ni upošteval tistega, kar kot rešitev ponuja tudi Machiavelli. Tako je odšel Bork v zgodovino in dobil vsaj svoj glagol v angleškem slovarju. Že naslednji kandidat oziroma, pravilneje, kandidatka se je na njegovem primeru naučila ustreznega ravnanja.
Postopek pred pravosodnim odborom ameriškega senata se je prelevil iz vsebinske, pravno argumentirane razprave v postopek, kjer je predvsem pomembno, da spoštuješ Machiavellijevo misel, da »vsakdo vidi, kakršnega se kažeš, [a] malo jih premisli, kaj si«.(*1) In če te že kdo poskuša speljati na odgovor, ki bi morebiti razkril tvoj resnični jaz, uporabiš učinkovito formulo – odgovor, da obžaluješ, ker ne moreš odgovoriti na vprašanje, saj bi to lahko bilo predmet kakšnega prihodnjega sodnega primera. A kot je pokazal postopek pri sodniku Kavanaughu (v času, ko je nastajala knjiga, ta še ni potekal), včasih še to ni dovolj.
Vsekakor se veselim, da mi bo enkrat v prihodnosti uspelo prebrati še druga sočna poglavja, ki se najdejo v tej knjigi. Čeprav moram priznati, da jih ne želim niti našteti, saj bi si že to kdo razlagal narobe. V nečem se z Borkom strinjam – preveč o tem ni pametno govoriti. Poglavje, ki ga omenjam, se namreč začne z njegovim citatom: »Če se sodnik odloči, da bo javno govoril o čemerkoli drugem kot osebnih služnostih, se odpravlja na nevarno potovanje.«Ne bi bilo namreč prvič, da bi v kakšnem postopku kdo uporabil moje navedke iz kolumne, ki jo tukaj pišem, zoper mene. Ljudje poskušajo po, milo rečeno, zapletenih miselnih poteh, iz desetletja in več nabrane vsebine tega pisanja, vzpostaviti nevemkakšno povezavo z nekim, pogosto obskurnim, primerom ter mojo vlogo sodnika v njem. Iz tega in podobnih primerov se lahko sicer izpelje zanimiv sklep, kako vsebinsko in vrednostno izvotljenega ter družbeno pasivnega človeka pravzaprav intimno želimo imeti na funkciji sodnika. Na žalost tej ideji še ustrezne institucije pogosto, praviloma zaradi nerazumevanja, kam to lahko privede, »držijo štango«. A tu gre tudi za posledico tega, da smo iz prepoznavanja konkurence enakovrednih vrednot kot osnove za demokratično družbo prešli na vzorec zmage in poraza. Kljub temu, da različne vrednote zaradi človeške narave nujno sobivajo druga ob drugi in je njihovo zanikanje mogoče le s tem, da se odrečemo tej isti naravi. Ali pa, kot hudomušno svetujeta tudi avtorja predstavljene knjige, sprejmeš hipokrizijo kot novo realnost in svojo dejansko osebnost uspešno zakriješ s pristopom, ki ga ponuja Machiavelli.
Pri tem mi pride na misel naslov radijske oddaje Želeli ste, poslušajte ali pa izrek Richarda Bacha: »Dobro premisli, kaj si resnično želiš, kajti tisto, kar si boš želel, se ti bo tudi uresničilo.« Sam bi dodal še – tako v dobrem kot v slabem ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
