Ne vem, zakaj, a zdi se mi, da je bila v to poletno in počitniško sodno obdobje primerno, kot se temu lahko pogrošno reče, lansirana odločba Ustavnega sodišča U-I-6/15, Up-33/15, Up-1003/15 z dne 5. 7. 2018. Tudi zaradi tega, ker bi v siceršnji burnosti dogajanj na sodiščih in državi lahko povzročila več odzivov. Tako pa vse poteka razmeroma umirjeno in celo s presenetljivo blagimi reakcijami tistih, ki jih stvar najbolj zadeva.
Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki ga vsi redno označujemo z njegovo kratico ZOPNI, je, kot je bilo pričakovano, že ob svojem nastanku »obetal«, da bo imel učinke in povzročal težave, s katerimi se bodo morala spoprijeti tožilstva, sodišča in odvetniki, da o obdolžencih in strankah v postopkih na podlagi tega zakona sploh ne govorim. Že dejstvo, da je tožilec v teh postopkih postavljen v – za nas, ki nas bolj ali manj definirajo vloge, ki jih določa kazenski postopek – nenavadno okolje civilnega postopka, je dalo slutiti, da bo stvar še zanimiva. In to je samo točka, kjer je bilo odstopanje najočitnejše in je zahtevalo pomembno prilagoditev delovanja že tako ali tako organizacijsko in glede resursov močno obremenjenega državnega tožilstva.
Ker se navedena odločba ustavnega sodišča tiče izdanih sklepov o odreditvi in podaljševanju začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora, s katerim sta bili pritožnici prepovedani odtujitev in obremenitev nepremičnin na Okrožnem sodišču na Ptuju, je zadeva neposredno pokazala tudi na težave, ki jih imajo pri tem sodišča. Nobena skrivnost ni, da je dokaj pogosto delo pri teh sklepih tako obsežno in zahtevno, da sodniku, ki o tem, odloča vzame precej časa (v praksi se pripad v dežurnem senatu v primeru odločitev o teh sklepih sodniku poročevalcu pogosto ustavi, da ima na voljo dovolj časa). Časa bo, sodeč po obravnavani odločitvi Ustavnega sodišča glede prihodnjega odločanja o tem, jemalo še več. Odločba namreč graja (v točkah 50 do 59) tudi neustrezno oziroma pomanjkljivo obrazložitev odločbe sodišča. Pri tem se ne sme izgubiti izpred oči dejstvo, da gre pri teh odločitvah sodišč za, recimo temu, stranske odločitve, ki praviloma ničesar ne prinesejo k odločitvi o glavni stvari. Če smo čisto pošteni, jo nemalokrat celo zavlečejo. A to je že druga stvar.
Iz same odločbe in še bolj iz dejstva, da je ločena mnenja podalo kar pet sodnikov, je jasno, da je tudi Ustavnemu sodišču odločitev odprla več vprašanj, kot jih je bilo dolžno odgovoriti glede na ustavno pritožbo. Sodnika Šorli in Accetto sta tako izpostavila sam značaj postopka ZOPNI, pri katerem je iz ločenega mnenja ustavnega sodnika dr. Šorlija jasno razvidno, da nikakor ni naklonjen izbiri tega, za naš pravni sistem relativno tujega, pristopa. Tako pravi:
»Zakonodajalec je sprejel slovenskemu pravnemu redu in tradiciji najbolj oddaljeno oziroma tujo ureditev, tj. model civilnega (non-conviction based) odvzema. Kritiki taki ureditvi očitajo, da skuša obiti temeljne standarde kazenskega materialnega in procesnega prava.«
Glede na nadaljevanje teksta njegovega ločenega mnenja se ni mogoče upreti sklepu, da tudi sam spada med te kritike.
Če sem pravilno razumel mnenje ustavnega sodnika dr. Accetta, slednji sicer dopušča tudi to, da postopek po ZOPNI ni v celoti skladen z Ustavo RS, a je treba vendarle izhajati iz dejstva, da gre za civilni postopek in zato ni potrebna tolikšna strogost, kot jo zahtevajo načela, ki veljajo za kazensko pravo, zlasti prvi odstavek 28. člena Ustave RS (9. točka ločenega mnenja):
»Odvzem po ZOPNI tako po moji oceni ne pomeni kazni v smislu prvega odstavka 28. člena URS in 7. člena EKČP, ampak gre za civilni postopek in rem. To ne pomeni, da je po moji oceni ZOPNI v celoti ustavno skladen, pomeni pa, da ga ne gre presojati po ustavnih jamstvih iz prvega odstavka 28. člena Ustave.«
ZOPNI je ob svojem sprejetju odražal aktualne probleme, s katerim so se srečevali organi pregona in na katere sta se morala odzvati tudi politika in posledično zakonodaja. O tem ni nikakršnega dvoma. Ogromno premoženje, ki se je nakopičilo v rokah posameznikov, in nesporno vprašljiv način, na katerega so do njega prišli, je zahteval reakcijo države, pa tudi če je šlo le za »navadno svinjarijo, ki ni nujno kaznivo dejanje«, če parafraziram pokojno ministrico za pravosodje Zdenko Cerar. In če smo pri tem pošteni, je bilo premoženje razpečevalcev mamil tukaj manj v ospredju kot premoženje, ki so si ga nabrale gazele, biki in kar je še uspešnih živali našega gospodarstva. A pri tem se je treba vedno zavedati, da je kazensko pravo prav zaradi učinkov, ki jih ima na posameznika, najbolj omejeno v svojem dometu. Sporočilo, ki ga nosi načelo nullum crimen, je glede tega jasno.
Ali kot je to ustrezno opozoril ustavni sodnik prof. dr. Marijan Pavčnik v svojem ločenem mnenju:
»Če parafraziram Ronalda Dworkina, naj rečem še to, da je treba prepoved povratne veljave zakona jemati resno, resno pa je treba obravnavati tudi namen ZOPNI. Izpričuje, da se moramo proti nezakonitemu pridobivanju premoženja boriti s pravnimi (beri: z ustavnimi in zakonitimi) sredstvi.«
P. S.:
Ko sem danes zjutraj (25. 7. 2018) zaključeval tole kolumno, sem zasledil tudi izjavo tožilstva v Dnevniku kot odziv na odločitev Ustavnega sodišča: »Dejstvo je, da ZOPNI že od njegove uveljavitve spremljajo številni ustavnopravni in sistemski pomisleki ter kritike – ustavna odločba tako vsekakor pomeni korak naprej k jasnosti. Vendar velja izpostaviti, da se tožilstvo v zadnjem času sooča s premalo pretehtanimi zakonskimi rešitvami, kar otežuje izvajanje naših pristojnosti. V nestabilnem normativnem okvirju nam je namreč oteženo postopanje, zato si kot organ pregona želimo učinkovitejšega nabora ukrepov – takšnih, ki bodo vzdržali ustavnopravno presojo.«
Temu ni kaj več dodati ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
