Protest sodnikov zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 v zadnjih dnevih buri duhove. Verjetno ni nikogar, ki ne bi vedel za osrednjo zahtevo iz te odločitve, in sicer, da mora ugotovljeno neskladje z Ustavo RS Državni zbor odpraviti v roku šestih mesecev oziroma do 4. januarja 2024. Posledice, če do tega ne bo prišlo, so bile iz sodniških vrst napovedane že dolgo prej in je sedanje stanje, torej opravljanje zgolj nujnih zadev na sodiščih, nekaj, kar sta drugi veji oblasti vedeli in bi lahko zadevo preprečili. Časa je bilo več kot dovolj.
Zadeva ima namreč dolgo brado. Ko se zdaj celotna razprava osredotoča na zadnjo odločbo Ustavnega sodišča, se pozablja, da je o neprimernem plačnem položaju sodnikov Ustavno sodišče odločalo že pred mnogo leti in ugotovilo, da je materialna neodvisnost eno temeljnih jamstev sodniške neodvisnosti (odločitev Ustavnega sodišča U-I-60/06-200, U-I-214/06-22, U-I-228/06-16 z dne 7. 12. 2006), ter takrat ugotovilo celo vrsto neskladnosti predpisov, ki so pomembni za zagotavljanje te vrste neodvisnosti, vključno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju.
Torej gre za vprašanje, ki je zdaj staro že osemnajst let, in ne zgolj šest mesecev. Med zadnjenavedeno odločitvijo Ustavnega sodišča in tisto iz začetka se je seveda zgodila cela vrsta »izrednih« dogodkov, ki so materialni položaj sodnikov (in tožilcev) še dodatno materialno prizadeli. Zloglasni Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) in povezani predpisi so povzročili, da smo sodniki (pa tudi drugi zaposleni v javni upravi z višjimi plačnimi razredi) izgubili nekaj plačnih dodatkov in kar nekaj let dobivali letni regres v višini 50 EUR. Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (ZIUZEOP) je plače tožilcev oklestil celo za 30 % in seveda je inflacija prav tako pobrala svoje. Pri zadnjem primeru, kjer je zakonodajalec bil vsaj dovolj razumen, da se je sodnikom izognil, je moralo spet poseči Ustavno sodišče, da je zmanjšanje tožilskih plač razglasilo za neskladno z Ustavo RS (odločitev Ustavnega sodišča U-I-432/2020 z dne 2. 2. 2023). Zdaj so lanske poplave najbolj priročen izgovor za (ne)ureditev nesporno neustavnega stanja na področju materialnega položaja sodnikov (in posledično tožilcev).
Sam bi šel še dlje. Materialno stanje zaposlenih v pravosodju je namreč težavno vse od sodnega osebja, pravosodnih policistov in vse do tožilcev in sodnikov. O vsem tem in kaj to pomeni za delo sodne veje oblasti, sem že pisal in se ne mislim ponavljati. Če se mene vpraša, tudi sedanja reforma sodišč in predlogi okoli uvedbe t. i. enovitega sodnika niso nič drugega kot poskus iz polpraznega napolniti prazen žep in s tem preprečiti ali vsaj odložiti kolaps celotnega sodnega sistema. Ob neupoštevanju dejstva, da je sodni postopek v bistvu delovni proces, in vedno novih nalog, ki jih procesna zakonodaja postavlja pred sodnike, je namreč ta praktično neizbežen. Sodna veja bo seveda delovala, ker še vedno temelji na osebni zavzetosti sodnikov, a bo to vse težje. Prej ali slej se bo podobno kot v ZR Nemčiji postavilo vprašanje, kje sploh dobiti nove sodnike in tožilce. Po navedbah nekaterih nemških avtorjev (Jens Gnisa, Das Ende der Gerechtigkeit, 2017; Patrick Burow, Justiz am Abgrund, 2018) manjka v tej državi okoli 1500 do 2000 tožilcev, razlog za to pa je, da so sodniške plače nizke, delo pa naporno in odgovorno, tako da se pravniki raje odločajo za druge poklice. Nemčija je morala zaradi tega celo znižati nekdaj zelo visoke zahteve za sodnike in v sodniške vrste sprejemati tudi tiste, ki so državni izpit opravili s slabšimi ocenami. Pri nas je trend gotovo v tej smeri, saj se recimo za delo strokovnega sodelavca, zlasti na kazenskih oddelkih, odloča vse manj ljudi, pa še ti kaj hitro poiščejo zaposlitev drugje. Prav slednji pa so glavni »vir« bodočih sodnikov.
Ne nazadnje gre pri odločitvah v vseh poklicih tudi za analizo stroškov in koristi, ki jo vsak opravi v svoji glavi. Pot do črne toge namreč ni kratka. Če pomislimo samo na starostno omejitev, torej, da lahko nekdo postane okrajni sodnik šele z napolnjenimi 30 leti in tremi leti prakse po opravljenem državnem pravniškem izpitu, poleg tega pa mora praviloma prestati še dobro prevetritev skozi postopek imenovanja, je jasno, da bo dobro razmislil o tem, ali se mu to izplača. Če k temu prištejemo še prepoved opravljanja drugih pridobitnih dejavnosti, omejitve, ki se tičejo zasebnega življenja (uporaba družabnih omrežij itd.), ter javno izpostavljenost, je jasno, da bo atraktivnost tega poklica vse manjša.
Ker je v Sloveniji kratkovidnost politike očitno kronična bolezen, zadnje navedbe seveda nikogar ne bodo zaskrbele. Vsaka vlada v naši državi je v bistvu prehodna in si lahko čestita, če ji uspe celi preveslati celoten mandat. Zato tudi ni interesa, da bi se zadeve, ki imajo dolgoročne posledice, uredile. To lahko razumemo, vendar se takšno razmišljanje lahko vrne kot bumerang. Poseganje oziroma opuščanje aktivnosti, ki zadevajo in zagotavljajo neodvisnost sodstva, ima lahko tudi hujše posledice. Ne smemo pozabiti, da so posegi v sodniško neodvisnost nekatere države že stali finančnih sredstev Evropske unije (Poljska, Madžarska). Do zdaj v EU še ni bilo precedensa, ki bi zadeval posege v materialno neodvisnost sodnikov, a ker (p)ostaja tovrstna problematika pereča tudi v drugih državah, recimo sosednji Hrvaški, Španiji in še kje, se zna zgoditi, da bo naša država utrpela tudi takšne posledice.
Da se politika ne loti teh vprašanj, ji seveda omogoča javno mnenje. To je že kar nekaj časa, pravzaprav že iz rajnke SFRJ, napeljano tako, da temelji na sporu med javnim in zasebnim sektorjem, po načelu divide et impera, in je tako najlažje prikazati javni sektor kot prilepke na upognjena pleča trpečih težakov. Ker sem nujno spadajo tudi funkcionarji oblasti, je rezultat predvidljiv. Dovolj je prebrati nekaj komentarjev pod objavljenimi članki, ki so obravnavali temo sodniških plač, da je jasno, da se lahko za zdaj tisti, ki imajo škarje in platno, zadovoljno hahljajo. Pri tem so mi zlasti »všeč« komentarji, ki kažejo na »odlično« razumevanje vloge sodne veje oblasti, recimo: »Kaj jim bomo [sodnikom, o. p.] plačali, če pa niso uspeli obsoditi nobenega od težjih zločincev.« Upam, da bralcem te kolumne ni treba razlagati, kaj je narobe pri zgoraj poudarjeni izjavi. To pove dosti o vrednosti javnega mnenja glede vloge sodstva. Hkrati pa se hitro pozablja, da je recimo prav sodna veja (redna sodišča in na koncu Ustavno sodišče) onemogočila nadaljevanje protiustavnih ukrepov v času epidemije COVID, še zlasti glede kazni za prekrške, ki so bile povezane s tem in zaradi katerih mora zdaj država vračati plačane globe. Skratka, da je preprečila zlorabo izvršilne in zakonodajne veje oblasti v tistem času. In takih primerov je seveda še več, ker gre za ključno vlogo, ki jo izvaja sodna veja oblasti.
Ko se torej manipulira z javnim mnenjem glede protesta sodnikov zaradi neizvršitve odločitve Ustavnega sodišča o plačah sodnikov, je treba dobro razmisliti, ali lahko oblast na tako trhli veji sedi dalj časa. Če kdo misli, da zadrževanje določitve ustreznih plač sodnikom in izvršitve odločbe Ustavnega sodišča koristi proračunski porabi, se seveda moti. Če bi zdaj poskušal parafrazirati Gustava Radbrucha: »Ne, ne smemo reči: vse, kar ljudstvo misli, da mu koristi, je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.«1
Kaj je pravo in prav v tem primeru, je povedalo Ustavno sodišče in določilo tudi rok. In ta se je iztekel.
1 G. Radbruch, Pet minut filozofije prava: »Ne, ne smemo reči: vse kar koristi ljudstvu je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
