Počasi se sam sebi vedno bolj zdim kot oni palček iz nadaljevanke Smrkci, ki mu pravijo Zmrda. Saj veste, tisti, ki ni zadovoljen z ničimer. Sam se tolažim, da dokler nisem na stopnji Jeremije iz Skupine TNT, bo še nekako šlo. Ena izmed stvari, ki jo tako kot prvonavedeni Zmrda sovražim, so posegi v sistemske zakone tam, kjer to ni ravno potrebno, in odsotnost posegov tam, kjer bi bilo.
O procesnem zakonu, ki ga uporabljam, sem presipal že precej prahu iz laserskega tiskalnika (sem napreden in ne prelivam več črnila), predvsem v smislu, da bi bilo potrebno konceptualno stvari spremeniti. Kar se Kazenskega zakonika (KZ-1) tiče, pa je moja temeljna kritika ta, da se zdijo vsakokratne spremembe bolj odraz problemov procesne zasnove in se poskuša z materialno kazenskimi določbami reševati procesne probleme. Kot take vidim zlasti spremembe, ki so zadevale kazniva dejanja zoper gospodarstvo, kjer se je opis najpogostejšega dejanja – zlorabe položaja - pogosto spreminjal. Enako stališče imam tudi glede koncepta kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki po mojem rešuje težave popolnoma druge panoge prava in njej lastnih sodnih postopkov.
Sedanje spremembe Kazenskega zakonika, ki so, čeprav gre pravzaprav za drugi kazenski zakonik v tridesetih letih obstoja naše države, označene že s črko I. Tako se število sprememb počasi bliža polovici abecede, kar glede na to, da je bil novi KZ-1 sprejet maja 2008, pomeni, da se ta sistemski zakon spreminja ali dopolnjuje nekako na leto in nekaj mesecev. Dinamika družbenih sprememb je resda velika, vendar zadeve niso tako nepredvidljive. Razumljivo je tudi prenašanje zahtev nekaterih evropskih direktiv, vseeno pa pri zahtevah kazenskega prava spreminjanje ni prav zaželena dejavnost.
Kar se tiče najbolj odmevnih zadev pri teh spremembah, je to gotovo določitev nove kvalificirane oblike kaznivega dejanja prisiljenja v 132. členu KZ-1, ki bo imel nov drugi odstavek, ki se glasi: »(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka zoper uradno osebo z namenom ustrahovanja, tako da uradna oseba v mejah svojih uradnih pravic opravi uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali ne opravi dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, se kaznuje z zaporom do dveh let.«.
Iz poročila k predlaganim spremembam je razvidno, da naj bi se dejanje uvedlo „glede na naraščajoč pojav groženj samih, kot tudi takih z namenom, da bi določeni funkcionarji oziroma uradne osebe države nekaj storile (glasovale, odločile in podobno) ali ne, je tako iz generalno-preventivnih kot tudi specialno preventivnih razlogov ustrezno še na nivoju kaznivih dejanj pokazati zavržnost takih dejanj“. Zakonodajalec se zaveda povezave z drugim kaznivim dejanjem (299. člen KZ-1), a navaja, da s tem širi nabor prisiljenj uradne osebe z namenom ustrahovanja.
Druga takšna odmevna sprememba je spreminjanje procesnih predpostavk za prej navedeno kvalificirano obliko kaznivega dejanja Prisiljenja in kaznivega dejanja Grožnje po 135. členu KZ-1. Pri slednjem, katerega opis se ne spreminja, se pa (v kolikor je storjeno „zoper koga od najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njegovega bližnjega“) tako kot pri prvem, dejanje preganja po uradni dolžnosti. Razlogi za to so, kot je razbrati iz gradiva, ker se v zadnjem času intenzivirajo grožnje poslancem in drugim visokim predstavnikom države, da so te javno znane in povezane z njihovim delom in je tako „iz generalno in specialno preventivnega vidika ustrezno, da se primeri groženj opredeljenim predstavnikom države in njihovim bližnjim obravnavajo po uradni dolžnosti“.
Osnovni zadržek, ki ga imam pri tem je, da je pri obeh dejanjih dokaj pomemben subjektivni element občutka strahu, vznemirjenja ali prisile, odvisno na katero dejanje gledamo. Prav iz tega razloga je, po mojem mnenju, izbira predloga, kot načina, da se izrazi volja nekega oškodovanca do pregona, pri takšnih dejanjih vedno bila smiselna. Uradna dolžnost pač pomeni, da državni organi samostojno in v državnem oz. javnem interesu začnejo in vzdržujejo kazenski pregon, volja oškodovanca pa pri tem nima pomena. Pri teh dveh dejanjih to praktično pomeni, da bodo organi pregona pozorno spremljali in sami ocenjevali, ali pregon sprožiti in/ali ga vzdrževati. To ni zanemarljivo za tiste, ki prakso pregona poznajo.
Predvsem pa se sprašujem, koliko in v kakšni meri je ravnanje, ki je sedaj dobilo večjo težo, odraz konkretnih in upam prehodnih družbenih razmer. Kazensko pravo naj bi vseeno bilo uporabljeno kot skrajno sredstvo, ko so iztrošene druge možnosti prava. Verjamem namreč, da sedanje okoliščine generirajo pojave agresije tudi na področjih, kjer sicer v „običajnih“ razmerah teh ne bi bilo. Ljudem se govori, da je potrebno malce potrpeti, da zadeva mine, požreti tudi marsikaj, kar ne bi, če ne bi bilo te bolezni in ukrepov povezanih z njo, ter prilagoditi svoje ravnanje. Ta splošna zahteva bi lahko imela tudi vpliv na tiste, ki sedaj uživajo dodatno zaščito. In če bo vse minilo, kot se zatrjuje, bo minila tudi potreba po takšni kazensko pravni ureditvi.
Na srečo s temi kaznivimi dejanji nimam dosti opraviti. Ker pa je takšne dejanske stanove, ki so opredeljeni sedaj zlasti v kaznivem dejanju grožnje, morala stroka (znanost in sodna praksa) temeljito prevetriti in na novo vzpostaviti kriterije že ob sprejemu KZ-1, kolegom nikakor ne zavidam.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
