Podobno kot tisti, ki me pobarajo, ali me je kaj strah, kadar imam posla s posebno nevarnimi osebki, tudi prej omenjeni gledajo na delo sodnikov s perspektive, ki – kot je dandanes tako pogosto – ne razume prava kot diferenciranega sistema norm. Taka pozicija je pri slovenskem rodu dokaj značilna in bi se o njenih vzrokih dalo razpravljati v neskončnost. Od izrazitega občutka heteronomnosti pravnega reda (beri: pravil, ki jih je postavil »nekdo drug«) do prevelikih pričakovanj, ker se razumevanje potrebe po dokaj neosebno urejenih medsebojnih razmerjih še ni vzpostavilo kot resnična vrednota (beri: resnično razumevanje pomena pravne varnosti kot temeljne koristi pravnega reda). Zlasti glede zadnjega je pogosto javno izraženo, da naj veljajo stroga pravila … razen ko gre »zame«, ki me je treba razumeti in ne biti tako strog, tog, nerazumevajoč, če naštejem samo najmilejše.
Sodnikov položaj je v resnici unikaten in prav zaradi tega zahteven. Stranke se lahko v spor »vržejo« z vsem svojim bistvom, predsodki, moralo, tega ne moremo očitati niti kakšnemu pravnemu »profesionalcu« (tožilcu, odvetniku, pravobranilcu), sodnik pa takega privilegija nima oziroma mu je to izrecno prepovedano. Moraliziranje in podobno, kar presega pravno določene okvire, je tako pri razglasitvi sodbe kot tudi pri pisanju sodnih odločb neželeno oziroma prepovedano. Enako velja za sodelovanje v postopkih, v katerih se pojavljajo stranke ali so podane okoliščine, ki bi lahko vplivale na sodnikovo nepristranskost.
Jasno je, da je sodnik človek in da v posamezni primer, ki se znajde na njegovem seznamu, vstopi z vsem svojim bistvom. Temu se, dokler sodimo ljudje, ne moremo ogniti. Da mora biti sodnik tudi kot človek ustrezno moralno formiran, je vgrajeno že v zakonske zahteve za opravljanje tega poklica, a to ni samo po sebi namen sodniške funkcije.
Ne vem, kako se je v zadnjem času pojavilo prepričanje, da sodniki načrtno vztrajajo pri reševanju nekega primera, pri katerem zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin ne bi mogli ostati nepristranski. Razumsko si to lahko razložim le s tem, da ljudje mislijo, da sojenje v neki zadevi pomeni prestiž, ki se mu posamezni sodnik ne bi hotel odreči. A to ima več opraviti z nepoznavanjem notranje dinamike in sestave sodišč ter sodniškega dela kot z realnostjo. Dvomim, da bi katerikoli mojih kolegov zavestno tvegal takšno napako v postopku iz kakršnegakoli razloga. Poleg tega nam vsaj v kazenskem pravu pri današnji delovni obremenitvi in medijski pokritosti ne zmanjka ne znanih oseb ne odmevnih primerov.
Glede vnašanja drugih, nepravnih elementov v sojenje pa je tako, da sam postopek narekuje delovanje, ki v veliki meri onemogoča, da bi se sodnik prepustil občutkom, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev. Že navzočnost strank in javnosti je pri tem pomemben dejavnik, nedvomno pa je eden najmočnejših elementov verjetni preizkus pravilnosti odločitve s strani instančnih sodišč, v kazenskem pravu pa še zelo togi okviri tako kaznivega dejanja kot tudi postopka. Če kdorkoli misli, da prvostopenjski sodnik zlahka jemlje morebitno razveljavitev njegove odločitve s strani pritožbenega sodišča, se hudo moti.
Če se vrnem na začetek. Odgovor prijateljem se skriva v pravkar naštetem – konkretni primer in konkretna oseba v sodnem postopku sta za sodnika zadeva, ki jo mora v okviru svoje funkcije rešiti na ustrezen pravni način. Ta sicer omogoča tudi vnos elementov, ki ne spadajo v suhoparno pravno dikcijo (recimo v primerih motivov kaznivega dejanja, olajševalnih in obteževalnih okoliščinah za izrek kazenske sankcije) in ki zahtevajo, da jih sodnik zaznava in sprejema tudi v svoji človeški razsežnosti, a imajo zgolj vlogo podrednih elementov. Hkrati pa mu ravno zahteve postopka omogočajo, da ostane v zadevi nepristranski, in so kot plašč, ki ga varuje tako od zunaj kot od znotraj.
Seveda vsakodnevni stik z najbolj zavržnimi dejanji pri vsakem človeku pušča posledice. Te se lahko kažejo na različne načine in prispevajo k stresu pri opravljanju tega poklica. A to je že druga zgodba, saj temu področju tudi v drugih podobnih poklicih ne namenjajo dovolj pozornosti.
Pa še nekaj sem opazil v teh letih. Udeleženci v sodnem postopku in opazovalci neradi sprejmejo dejstvo, da so pred sodiščem prav to, kar je v tem postopku njihova vloga, in da so si v teh vlogah enaki. Direktor neke družbe je v kazenskem postopku po svojemu položaju enak delavcu, tujec enak čistokrvnemu Slovencu in podobno. Ni nobenih VIP-lož ali ugodnosti in prav tako ne odklonov v negativno smer, čeprav si javnost pogosto želi kakšnega prangerja ali česa podobnega. Prav neverjetno je, kakšni so lahko odzivi, ko postaviš ista pravila za vse. Pri nekaterih je užaljenost, ker so pred zakonom enaki drugim, včasih prav groteskna. A to pove več o naši družbi kot o sodiščih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
