Politiki so se namreč že davno zavedeli, da pri nas, ki ne znamo uspešno ločiti različnih družbenih vlog, ki jih igramo in, ki tako radi dojemamo svet skozi črno-bele, enoznačne prizme, ni potrebno dosti prepričevanja. Vse kar se dogaja okoli nosilcev javnih funkcij, je v našem dojemanju vezano na iskanje in izbiro (idealnega) starša in v tem smislu, enostavno rečeno, zaradi nezrelosti, preprosto nismo sposobni sprejeti dejstva, da je vsak človek po svoji definiciji nepopoln. S tem, ko se nekdo, ki smo ga izvolili, pokaže kot takšen, je zaradi tega reakcija popolnoma pričakovana. Bodisi popolna negacija naše izbire, kar je na žalost bolj redko, še pogosteje pa iskanje izgovorov, ki še vedno omogočajo, da se to našo idealizirano osebo ohrani na piedestalu. Kajti, nezrel človek ne zna sprejeti dejstva, da polaganje vere v drugega človeka, ki se izkaže za slabega, ne pomeni, da je tudi tisti, ki je takšno vero nekomu poklonil, slab. Prav to pa je razlog, zakaj se potem poskuša iskati opravičilo za takšno ali drugačno delovanje. Po logiki, če je on slab, potem sem takšen tudi jaz in ker sam nočem biti takšen, moram opravičiti njega. Če to ne gre, pa je potrebno pač totalno izničiti »drugega«, da bi se potem lahko mirno sprejelo odločitev v smislu izbire “manjšega zla”.
Podobno se obnašamo, ko recimo stori neko napako ali se pokaže, kot recimo neučinkovit sodelavec, ki nam je zelo simpatična oseba ali, ki pripada našemu, takšnemu ali drugačnemu “cehu”. Popolnoma realna reakcija bi namreč bila., da bi takšnemu človeku rekli: “Poslušaj, ti si fejst fant (dekle), si moj prijatelj (sic) in mi je prijetno v tvoji družbi, ampak, tukaj pa si ga polomil in boš za to moral prevzeti odgovornost”, pri nas pa praviloma tega nismo sposobni. Kot vsak otrok namreč občutimo, da bi s tem nekaj rekli tudi o sebi, predvsem, da bi si priznali lastno pomanjkljivost. Zato potem običajno sledijo skorajda histerični poskusi opravičevanja ravnanja takšnega človeka. Drugi način, ki pa se tudi pojavlja je, da se poskuša najti neko dodatno pomanjkljivost, ki nam omogoča, da osebo recimo temu “demoniziramo” ali razčlovečimo in ga s tem pahnemo v globoko brezno “slabega”, ki nam omogoči popolno distanco in zavračanje, ki ga bodo jasno prepoznali tudi drugi.
Problem prava in zlasti ali še posebej kazenskega prava pri takšnem dojemanju je, da po svoji naravi samo nikoli ne poseže v vse ravni človekovega bivanja, oz. na določena področja ne more in ne sme poseči. Posledice, ki presegajo zunaj zaznavno in v naprej postavljeno, so prepuščene drugim normativnim sistemom in notranjemu dogajanju vpletenih in okolice. A sprejemanje, da je lahko nekaj »po pravu« tudi v opreki s tem, kar je »dobro« ali celo »običajno«, pomeni da se teh omejitev zavedamo in to ne samo na zunanji, temveč tudi na notranji ravni, da to, recimo temu »internaliziramo«.
Dogajanje ob teh aretacijah spremlja namreč dvom v to, ali bodo zadeve dobile »ustrezen sodni epilog«, kar (na žalost), pri nas še vedno pomeni obsodilno sodbo. In spet, popolnoma v ozadju ostaja dejstvo, da je takšna odločitev vezana na določena pravna pravila, ki lahko »očitno«, zaradi varovanja drugih, prav tako ali še bolj pomembnih vrednot, spremenijo v »nevidno«. In da, kakršna koli bo že sodba, ta ne bo in ne sme pomeniti popolne negacije tistega, ki mu bo kazen izrečena.
Tudi dogajanje, ki bo po sledilo v vodah pravosodja je vezano na delovanje nujno nepopolnih ljudi in igralcev v tem kontroliranem sporu in tako njihove usposobljenosti kot tudi objektivnih dejavnikov, ki bodo tako ali drugače vplivali na končni rezultat. In ta bo, ker drugače niti ne sme biti, skrivnost, dokler sodišče, ki bo ocenilo vsa, a samo »pravno relevantna« dejstva, ne bo razglasilo sodbe. Sodbe in ne (nujno) obsodbe!
V tej luči nam zato mora biti vedno jasno, da tudi pravo ni tisti ideal, v katerega lahko projeciramo vse naše želje in hrepenenje po, pa bom kar direkten, Bogu.
PS.
Na tem mestu tudi svečano izjavljam, da nisem pristaš ali član katerekoli stranke ali prijatelj ali znanec kogarkoli od, sicer abstraktno, omenjenih, pripadnik njim lastne socialne mreže, tajnega združenja ali podobnega, in te kolumne nikakor ni razumeti kot apologijo ravnanja kogarkoli, ki stori kaznivo dejanje. In če ste v tem zaznali sarkazem, se ne motite!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
