Če se najprej usmerim v prvo razsežnost. Iskanje smisla državne ureditve in delovanja države je predmet razmišljanj pravzaprav že od začetka civilizacije. S tem se študenti družboslovnih znanosti seznanijo že zelo zgodaj na študijski poti in na tem mestu nima smisla, da bi se s tem ukvarjal. A dejstvo je, da mnogi razumniki poudarjajo potrebo po novem „razsvetljenstvu“, predvsem v smislu iskanja novih načinov delovanja in usmerjanja življenja državno organiziranih skupnosti. Dejstvo je namreč, da so se okolje in družbene razmere spremenile in da je nenazadnje razvoj znanosti in tehnologije omogočil še do pred kratkim neznane oblike povezav. Ideja, da bo prav slednje, vključno s proizvodnjo dobrin samo po sebi pripeljalo do boljšega načina življenja in sobivanja, ki je bila osrednja ideja marsikaterih mislecev vseh mogočih vrednotnih izhodišč, se zaenkrat kaže kot vprašljiva. Tiste luči na koncu predora, ki jo recimo omenja Slavoj Žižek, za katero ne vemo, ali je obet svetle prihodnosti ali pa lokomotiva, ki prihaja proti nam, sam še ne vidim.
Kar je mogoče videti, in zaradi majhnosti Slovenije toliko bolj izrazito, je pomanjkanje občutka in zavedanja o smotru delovanja pri izvrševanju funkcij države. Človek lahko razume, da nekdo sodeluje pri tem zgolj iz lastnega interesa. Lahko se celo razume, da na primer kljub nerodnosti položaja, v katerega je postavljen zaradi odločitev, ki so za skupno dobro škodljive, vztraja, ker je recimo vzel kredit in želi še nekaj časa uživati malo višji dohodek, ki bo ta kredit izplačal. Po človeški plati lahko to razumem – sodobna družba in položaj v njej še vedno temeljita na materialnem, a želel bi si vsaj določeno priznanje teh banalnih vzgibov in ne le prozornega sprenevedanja. Nič čudnega, da se ljudem zdi, da se nekdo iz njih dela norca. Hudič je, ko še največ iskrenosti zaznaš v sodni dvorani, kjer mi kak obtoženi pošteno pove, da je pač kradel, ker je potreboval denar za drogo, in je pripravljen sprejeti posledice, ki iz njegovih dejanj izhajajo, ter ob tem celo izrazi razumevanje za tistega, ki ga je z dejanji oškodoval.
Sam se vedno spomnim na Christiana Thomasiusa, ki je ločeval med etiko, pravom in politiko na tak način, da je vsakemu od njih pripisal določeno vrednoto in njej pripadajoče zapovedi. Etika, ki po njegovem zajema dolžnosti, ki jih ima nekdo do samega sebe, notranjo čast in mir, je stvar posameznika in v mojem razmišljanju danes pravzaprav nima posebnega pomena. A za drugi dve področji se kaže spomniti na njegove misli. Za politiko pravi, da naj jo opredeljuje dostojnost (decorum) in pri tem naj bo osnovno merilo „pozitivno zlato pravilo“: „vse kar želite, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim“. Danes smo na tem področju daleč od dostojnosti. Za pravo pa velja „negativno zlato pravilo“: „za kar nočeš, da bi ljudje storili tebi, tudi ti ne stori nikomur drugemu“.(*1) Če nekdo že v odnosu do samega sebe ne čuti potrebe, da bi sledil notranjemu vodilu, bi lahko sprejel vsaj te dve, za sodelovanje v delovanju države nujni in za večino primerov ustrezni vodili. Jasno je, da obe izpeljanki ne nudita dokončne in edine zveličavne rešitve. Družboslovne znanosti so od takrat bistveno bolj napredovale in razkrile momente in faktorje, ki vplivajo na delovanje v državi. A ker se je iskanje pravih rešitev ustavilo na naravoslovnemu podobnem raziskovanju dejanskih družbenih razmerij, si človek prav zaželi starih časov in iskanja odgovorov, ki dajejo tudi vrednotno utemeljene napotke.
Priznati si namreč moramo, da obstoječi državni ustroj, ki ustreza standardom zahodne družbe, v veliki meri temelji na, včasih naivnem, zaupanju, da nosilci funkcij, delujejo v skupno dobro. Iz različnih vrednostnih pozicij, a s skupnim ciljem. To, do določene mere naivno zaupanje, je pravzaprav resnično vezno tkivo. Če ga ni, se ljudem prej ali slej zazdi, da je taka država, če si sposodim Avguština, zgolj velika roparska tolpa. In tukaj se tudi neha spoštovanje odločitev takšne države. Vse deviacije v zadnjem času, tako se mi zdi, je mogoče pripisati takšnemu pomanjkanju zaupanja.
V večji meri, in tukaj stopi v ospredje razvoj tehnologije, to stopnjo nezaupanja, povečujejo razkritja delovanj v ozadju politike. Če se je včasih precej stvari odvijalo v lobijih predstavniških teles in raznih pisarn ter so te stvari ostajale prikrite, zdaj zaradi možnosti zvočnega ali slikovnega snemanja, ki jo ponuja sodobna tehnologija, marsikaj pride na plano. Kar se zgodi pri takšnih zadevah ni problematično samo glede posameznikov, ki so vpleteni v takšne pogovore. Bolj je škodljiv videz, ki se s tem pušča. Gostilniško kvantanje in hvalisanje s takšnim ali drugačnim vplivom, vključno z metaforičnim zagotavljanjem lomljenja raznih delov moške anatomije, ni pomembno (samo) za dejanske posledice v nekem konkretnem primeru. Pri vsem potencialno kaznivem delovanju pa takšna razkritja povzročijo večjo škodo z učinkom, ki ga ima takšno kvantanje na splošno zaupanje ljudi v državo in odločevalce. Ljudje začnejo verjeti v možnost takšnih vplivov tudi tam, kjer tega ni ali kjer sam pravni red poskrbi, da do takšnih vplivov, vsaj trajno, ne pride.
Vsak ve, da je konec nekega prijateljskega ali partnerskega odnosa blizu, ko se načne zaupanje vanj. Ta občutek je nekaj, kar se ne da doseči niti s pravnimi pravili niti z zakrivanjem oči pred resnico. Tudi če ga nadomesti odnos z drugo osebo, bo nezaupanje ostalo in potrebno bo precej časa, da se ponovno vzpostavi. To je tisto, kar me skrbi.
Ne morem pa se upreti naslednji izjavi. Glede na to, da sodniki odločitev ne sprejemamo z delom človeške anatomije, ki je zadnje čase v javnosti popularen, mi ni treba ponujati ščitnikov (zadnje čase se mi to občasno zgodi). Kako daleč je to od razumevanja pravnega reda in razuma nasploh, pa mi verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati.
(1) Glej npr. A. Kaufmann: Uvod v Filozofijo prava, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 87.; R, Zippelius: Geschichte der Staatsideen, C.H.Beck, München 1990, str.136
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
