Problem sodniške stavke je seveda vezan na še eno dejstvo. Medtem, ko stavka ohromi neko podjetje in ga (vsaj začasno) vrže iz zahtevnega konkurenčnega boja in s tem povzroči izpad dobička in samo eksistenco delodajalca, pa je pri stavki sodnikov (pa tudi velikega dela javnega sektorja nasploh) ta učinek navidez relativno majhen. Pravim na videz, ker je ta škoda bistveno večja, samo se ne odrazi na tak način kot pri proizvodnji. Ni nobenih strojev ki bi utihnili, ni praznih skladišč izdelkov itd.
Obstaja tudi druga težava. Stavka, kot sem že navedel, v svojem učinku ogrozi lastnika v njegovi lastni eksistenci. Tudi zato se večina stavk konča praviloma še pred začetkom. Delodajalec se namreč zaveda, da je bolje ponovno vzpostaviti komunikacijo, da bi odvrnil to svojo ogroženost. Dober delodajalec v moderni državi bo zato storil vse, da se doseže nek kompromis. Tudi zaradi tega sodobna država ureja stavko v tem smislu, da je podana tudi zahteva do delodajalca glede pogajanj,
Osnovna težava naših politikov je, da se zavedajo, da države ne moreš spraviti v stečaj, da lahko z državnim premoženjem razpolagaš praktično brez nevarnosti zase, če le poznaš pravilne komunikacijske prijeme in znaš igrati na strune, ki jih ljudje radi slišijo. Politika je v moderni državi pač odvisna od javnega mnenja in ne od vrednot, ki jih zastopa, na kratko povedano , načelnost se dandanes politično ne izplača.
Pri spopadu med sodniki in politiki sta se spopadla v bistvu dva komunikacijska sistema. Eden, ki se z uporabo teh veščin prilagaja izzivom in si kupuje čas (beri: mandat) oz. glasove zanje in tisti, ki temelji na sprejemanju težkih odločitev v konfliktih med posamezniki ali pa posamezniki in državo. Po domače povedano, prilagodljivost politika in njegova všečnost družbi bo nagrajena Pri sodnikih pa je odločitev sodišča vedno sprejeta kot dokončna in bi njeno spreminjanje pravzaprav ogrozilo temeljno pravno vrednoto - pravno varnost. Tudi zaradi tega imamo pravne institute, ki celo nepravilne odločbe vzpostavljajo kot neizpodbitne (npr. institut pravnomočnosti, izjeme so seveda izredna pravna sredstva).
Pristojni minister se tega dejstva seveda močno zaveda. Zaveda se tudi, da se v sedanjem okolju in stanju duha v družbi javno mnenje preprosto ne more prevesiti na stran sodnikov. Tega se zaveda celotna politika. Zato ob dobesedno pretresljivih anketah javnega mnenja (75 in več odstotkov proti zahtevam sodnikov) ni trajalo dolgo, da so tudi kakšni predstavniki druge politične opcije pristavili lonček k izplenu javnega mnenja.
Sodniki smo se zato znašli pred nekaj dejstvi, od katerih zaradi obsega kolumne izpostavljam dve.
Prvič, v tej zgodbi smo jasno spoznali, da smo dejansko samostojna veja oblasti, ki vzvodov neposrednega pritiska na drugo nima, saj ni medsebojnih povezav (kot npr. politična pripadnost v Državnem zboru in od njega odvisne vlade in obratno). Če se bo zaradi tega ponotranjilo zavedanje tega dejstva, je to po mojem mnenju dolgoročno zelo dobro. S tem smo se namreč čisto jasno ločili od drugih javnih uslužbencev, razumevanje, ki marsikomu, tudi v sodnih vrstah nikakor ni bilo tuje.
Drugo dejstvo je, da je marsikdo spoznal, da imamo kot bi rekli, dokaj slab PR. Da so nas prebivalci v taki večini zmetali v koš z uradniki, smo v veliki meri krivi sami. Že v prejšnjih kolumnah sem opozarjal, da sodstvo ne skrbi dovolj, da je naše delo tudi resnično javno. Od snemanj glavnih obravnav, zlasti obrazložitev sodb, do vidnosti sodnikov pri delu v medijih, do jasnega nastopa Vrhovnega sodišča o dosežkih sodstva, skratka vsega, kar bi omogočilo prebivalstvu da vidi, da ta veja oblasti deluje in to učinkovito. Z zmanjševanjem sodnih zaostankov se tako hvali Vlada, ta ista vlada, ki istočasno uporablja stereotip lenega sodnika. Dobro blago se pač samo hvali in prepričan sem, da v pretežni večini delajo sodišča dobro. Po mojem nudimo absolutno premalo informacij, pa čeprav so jih mediji željni, kar kažejo vsebine mnogih časopisov. Mogoče bo kdo nad tem vihal nos, a tako pač je. Skratka, nikakor nam ne sme biti izpod časti, da si ne organiziramo učinkovite službe za komuniciranje z javnostjo in se tudi sami izpostavimo v tem pogledu.
Jasno pa je potrebno tudi opozoriti javnost na tiste prijeme, ki jih uporablja izvršilna veja zaradi tega, ker na svoj način brani svoj del oblasti, ki pa so zavajajoči in dolgoročno uničujejo učinek določbe 3.člena Ustave o delitvi oblasti in pravne države nasploh, to pa so; pritisk na sodno vejo oblasti z uporabo dejanske moči države, torej financami, brez obzira na dolgoročne posledice; razvrednotenje pomena sodne veje oblasti in strokovnega pravnega dela, kar lahko pripelje tudi do zelo nevarnih pojavov, zloraba pojma trajnega mandata, v smislu, sodnik do konca življenja ni dolžan delati ničesar in odgovarjati nikomur, itd.. Ti prijemi ne samo da so demagoški, ampak celo spodkopavajo pomen ustavne ureditve.
Očitno je, da politika vse bolj deluje po principu “/Apres moi le Déluge/”, v smislu, ni nam važno kaj bo potem, ko bomo odšli, a to bomo plačali vsi državljani in ne samo sodniki.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
