Dejstvo pa je, da se znotraj strukture sodstva neprestano in intenzivno iščejo rešitve, ki so usmerjene k iskanju učinkovitejšega delovanja sistema in sprejemajo temu ustrezni ukrepi. O tem na primer dosti govorijo nekateri poudarki II. Konference dobrih praks v sodstvu.
Prav pri rešitvi, ki jo je oblikovalo Vrhovno sodišče in ki daje več pristojnosti sodnemu osebju, zaradi česar se lahko sodniki posvetijo vsebinskem odločanju (glej pri istem viru), sem bil znova soočen z vprašanjem, ki si ga postavljam že nekaj let in za katerega ne vem, ali je stvar moje subjektivne percepcije ali pa objektivno dejstvo. Namreč, ali nismo v preteklih letih preprosto preveč kumulirali odgovornost na višje nivoje v nekem sistemu in s tem vsebinsko izvotlili delo na nižjih nivojih in jim celo na določen način odvzeli lastno vrednost? Na kratko povedano, ali še sploh znamo delegirati odgovornost? Posledično tudi vprašanje, ali sploh znamo oblikovati vodstvene strukture?
Naj to pojasnim z kratko anekdoto; Ko sem bil star kakšnih 18 let, mi je upravnik našega letališča naložil, da zberem ekipo in očistim prostor »pod hrasti«, kjer smo imeli običajno posvete pred poleti. Nekako mi to ni najbolj uspevalo, večina tistih, ki bi morali delati je iskala vse mogoče izgovore in na koncu sem prostor počistil skorajda sam. Na moje veliko presenečenje, je sicer upravnik pohvalil opravljeno delo, a hkrati zelo odločno povedal, da to ni bila moja naloga. Naloga je bila izbrati ekipo in jo voditi, saj je ocenil, da sem tega sposoben.
Nasploh sem na začetku svojega dela in zaposlitve bil pogosto presenečen, kaj vse so mi moji predpostavljeni zaupali in zelo, to priznam, čutil breme odgovornosti in doživljal dileme okoli lastne sposobnosti. Obenem sem zelo jasno doživljal podporo vodilnih in njihovo vodenje, kot neke vrste blazino, za katero sem slutil, da bi prestregla morebiten padec oz. napako. To mi je gradilo samozavest.
Tudi, ko sem začel delati v pravosodju kot sodniški pripravnik, sem, kakšen mesec dva po nastopu dela, zasliševal oškodovance v preiskavi, s strojepisko, vodenjem in diktiranjem na zapisnik in tako dalje. Ali sem imel pri tem kar velik cmok v grlu? Seveda! A hkrati dobrega preiskovalnega sodnika, ki je na koncu z menoj pregledal opravljeno delo in opozoril, kje sem ga »pokronal« (in to pošteno!) in kje je bila zadeva dobra. In kljub temu, da sem napravil kar nekaj napak, odločil, da naj zaslišujem v naslednji zadevi.
Potem sem za skoraj deset let »izginil« iz delovanja v sistemih, kjer je potrebna določena stratifikacija odgovornosti in, ko sem se vrnil, sem ugotovil, da nihče več niti nima časa, da bi se ukvarjal z usmerjanjem delovanja nižjih ravni in, da je posameznik vedno bolj osamljen v svojem delu, omejen in skorajda popolnoma nesamostojen pri izvajanju svojih nalog. Vodenje je zamenjal nadzor, usmerjanje je zamenjal odvzem odgovornosti.
Kolikor sem si ustvaril prepričanje, je bilo pogosto krivo to, da ljudje, ki bi morali izkazati zaupanje nekomu na nižjem nivoju, tega preprosto niso bili sposobni storiti in so namesto, da bi dopustili, da podrejeni stori tudi kakšno napako in se iz nje nauči, storili vse, da do napak sploh ne bi prišlo. Na koncu so mu odvzeli njegovo lastno odgovornost in vrednost. Dodatno je k temu prispevalo tudi to, da se vodstvene sposobnosti preprosto niti niso gradile in je bilo napredovanje odvisno predvsem od dobro opravljenega dela na nižji ravni. To pa seveda ne jamči dobrega vodenja.
Ko profesor Zupančič govori o tem, da ni več pravih »dedcev«,(*1) ki bi znali vzeti stvari v svoje roke (beri: voditi), se mi zdi, da ima vsaj v tem delu prav. Sam seveda ne bi šel tako daleč, da bi to pripisoval kakšnim zunanjim dejavnikom, bolj se mi zdi, da smo to zakuhali kar sami, ker smo izhajali iz napačnih izhodišč.
Na začetku navedene rešitve v sodstvu so po mojem trdnem prepričanju rezultat spoznanja, da prestavljanje in premikanje odgovornosti na vedno višje ravni povzroči posledično popolno ohromitev delovanja nekega sistema. Ponovna delegacija na nižje ravni je seveda edini možni odgovor in rešitev. Ob hkratnem vodenju in pravilnem usmerjanju, seveda. Če ne, potem smo spet na začetku tega kroga.
Seveda pa to ne velja zgolj za sodstvo.
(*1) Izraz “dedec” sam ne uporabljam v smislu pripadnika moškega spola temveč kot prispodobo za trdno in močno osebnost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
