Domneva nedolžnosti ima poleg pozitivnopravnih podlag in izpeljav, kot sem napisal že zadnjič (kolumna V dvomu), v svojem jedru bistveno etično utemeljitev. Pri razmisleku ni treba pretirano globoko prodreti v to jedro, da ne bi v tem prepoznali starega načela, znanega kot zlato pravilo: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« To pravilo se pojavlja na tak ali drugačen način skozi zgodovino in ga pozna večina verskih naukov, izraženo pa je nenazadnje tudi v najbolj znani sekularni izpeljavi – Kantovem kategoričnem imperativu.
Če gledamo recimo na izvor načela in dubio pro – v dvomu za (v korist) obdolženega – kot na nerazdeljivi del domneve nedolžnosti, se večina sekularnih avtorjev na kontinentu sicer opira na t. i. Trajanov stavek (sentenco), ki je v bistvu zadeval odsotnost obdolženega. V ključnem delu pa je nalagal, »naj se nikogar na podlagi suma obsodi, kajti bolje je krivega kršitelja pustiti nekaznovanega kot nedolžnega obsoditi«. Pomembna je utemeljitev – napotek, da je bolje pustiti nekaznovanega krivega kršitelja kot obsoditi nedolžnega. Zadnje zatrjevanje ima kar precej izpeljav, ki pogosto vključujejo število tistih, ki naj se jih krive odpusti. Tako v Stari zavezi lahko nekako sklepamo, da je to število 50, judovskemu pravnemu mislecu Majmonidu pripisujejo različico s številom tisoč in še kakšno bi lahko našli, odvisno od moralnega stanja družbe in moči ali nemoči verskih prepričanj. Pravzaprav me v tem kontekstu resnično zanima, na kakšno število bi prišli danes – mogoče bi bilo treba napraviti iz tega vprašanja kakšno anketo (potem pa jo, ker mi zlobni humor ne da miru, analizirati glede na različne kategorije prebivalstva).
A da skrajšam, v anglosaškem svetu se je uveljavila različica, znana pod imenom Blackstonovo razmerje (Blackstone's ratio), ki trdi, da je bolje izpustiti deset krivih kot obsoditi enega nedolžnega (It is better that ten guilty persons escape than that one innocent suffer). Na tej maksimi so zgrajene številne procesne garancije za obdolžene v kazenskih postopkih. Avtor je sicer znani angleški pravnik in sodnik iz 18. stoletja William Blackstone, čigar delo Komentarji k angleškemu pravu še danes spada v pomembno pravniško literaturo.
Američani ne bi bili Američani, če se ne lotili pravno analizirati (tukaj puščam ob strani, za kakšno vrsto analize gre) principa, ki je v bistvu etične narave. Te analize so same po sebi zanimivo branje – recimo delo Sex and Reason, ki ga je napisal najvidnejši predstavnik ekonomskega pristopa k pravu in tudi sodnik Richard Posner, vam tako pojasni marsikatero temno, pa tudi bolj lahkotno plat tega odnosa. Mimogrede, vzporedno s tem delom je sestavil tudi spremljajočo knjižico A Guide to America's Sex Laws, ki povzema pravno ureditev tega področja v ameriških zveznih državah. V njej najdete tudi podatek o tem, kje vas lahko kaznovalno obravnavajo zaradi prešuštva ali opolzkega komuniciranja. Namig: z ljubico ni najbolj pametno potovati na Florido (gre sicer za stanje iz leta 1996, a le zakaj bi tvegali – v pravnem in etičnem smislu).
A da se vrnem nazaj na Blackstonovo načelo – zdaj že skorajda znamenita analiza Daniela Eppsa Posledice napak v kazenskem pravosodju, objavljena leta 2015 v reviji Harvard Law Review (številka 4), obravnava učinke, ki jih lahko povzročijo sodne zmote oziroma napake. Pri tem izhaja iz dveh vrst sodnih zmot – pri eni je posledica krivična obsodba (false positive), pri drugi pa neupravičena oprostitev (false negative), do česar lahko pride v kazenskem postopku. Članek ima 80 strani in gre za res podrobno analizo, ki ji ni mogoče očitati znanstvene nedoslednosti glede tega, kakšne so posledice takšnih obsodb. A popolnoma drugačno je vprašanje, ali lahko na podlagi takšnih analiz potegnemo normativne posledice.
Naj ponazorim: Epps zatrjuje, da v primeru, če država dosledno izhaja iz Blackstonovega načela in procesnih garancij, lahko postavimo hipotezo, da bo poskušala okrepiti prizadevanja tožilcev na tak način, da bodo bolj stremeli k zmagi v postopku kot k drugim pomislekom (kot je recimo možnost, da obdolženi ni pravi storilec). Posledično bi lahko prišlo tudi do tega, da bi policisti poskušali s prilagoditvami svojih pričanj pri poroti doseči obsodbo. Pojav sicer ni nepoznan v ameriški sodni praksi in je že dobil svoj uveljavljeni izraz testilying. Začeli bi tudi zavestno kršiti ustavne garancije, ker bi te pri njih povzročale občutek, da se preveč krivih izogne obsodilni sodbi. Posledično bi bili bolj nagnjeni k prirejanju dokazov in drugim podobnim »bližnjicam«. Tudi odnos prebivalstva do oproščenih bi zaradi večje verjetnosti, da so bili v resnici krivi, vendar so se zaradi procesnih garancij izognili zasluženi kazni, imel slab vpliv na obravnavo resnično nedolžnih itd. Glede na obseg članka ne morem nanizati vseh argumentov in bi bilo zelo nepošteno, če bi zatrjeval, da se nagiba na katerokoli stran. Pri avtorju je jasno razviden namen podati vpogled v posledice vrednostne podlage sistema v Blackstonovem načelu, predvsem na nedolžne obsojene, in to je nenazadnje naloga znanosti.
A v tej igri ne more biti zmagovalca, ker se posledično »dobra država« sooči s »slabimi policisti«, in obrnjeno, »slaba država« z »dobrimi policisti« – kar je pogost rezultat, kadar se lotiš preučevanja etičnih principov. Etična vodila so vrednota sama po sebi. So mentalno okostje in podlaga, ki se je izoblikovala skozi tisočletja človekove misli o teh problemih. In če bi vendarle hotel pojasniti osnovno misel članka, v svoji končni izpeljavi ne gre za nič drugega kot staro anekdoto o vrabcu, ki je skoraj že zmrznil in obležal na poljski poti, potem pa ga je pokakala mimoidoča krava. Ker si tako malo opomogel, je začel čivkati, in ko je to slišala mimoidoča lisica, ga je pač pohrustala. Nauk te zgodbe je, da ni vsak, ki te potisne v blato, tvoj sovražnik, niti ne vsak, ki te iz njega potegne, tvoj prijatelj. Če uporabimo to prispodobo – Blackstonovo načelo lahko prinaša slabe posledice, a to ne pomeni, da bi njegov spregled imel boljše učinke.
No, da ne bo preveč resno … Na tej anekdoti bi lahko utemeljili še kaj drugega, recimo na podlagi drugega miselnega zaključka ali moralne anekdote – če si v blatu, bodi raje tiho. Iz tega je mogoče izpeljati tudi odgovor, zakaj je včasih v kazenskem postopku bolje molčati ali, kot pravijo Američani, »to take the fifth«. Ta izraz se nanaša na peti amandma ameriške ustave ali njegovo udarnejšo različico ST*U, ki jo predstavljata resnično odbita ameriška odvetnika na kanalu YouTube. Priporočam ogled videoposnetka, ker malo heca tudi mora biti, vendar opozarjam na zelo "sočen" jezik.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
