Ko sem kot mladostnik prišel v stik s tehnologijo, ki jo je uporabljala takratna državna oblast, sem doživljal neke vrste tehnološki šok. Iz srednje šole sem bil vajen prenašanja kak kilogram težkih radijskih postaj (Rakalk, kot smo jih imenovali) ali pa še vedno za manjšo opeko velikih „motorol“. V tem poslu pa so bile na razpolago za škatlico cigaret velike zadeve, ki si jih zlahka skril v oblačila. Tudi fotoaparati (znani Minox) so bili enakih dimenzij in so bili skriti bodisi v škatlo cigaret (takrat se je na veliko kadilo) bodisi v takrat priljubljene moške torbice (povedati, kako smo jih v resnici imenovali, bi danes bilo politično nekorektno), objektivi pa skriti za enosmernimi ogledali. Ta tehnika je seveda potrebovala tudi ljudi, ki so jo prenašali naokoli in neposredno izvajali opazovanja. Verjetno je že takrat obstajalo kaj, kar je bilo bistveno bolj sofisticirano, a vseeno, zame je bilo vse to precejšnje presenečenje.
Danes se moj mlajši igra in pogovarja s svojimi sovrstniki na par kilometrov razdalje z walkie talkiem, ki je nekje enake velikosti kot zgoraj omenjena radijska postaja, stane pa par deset evrov v vsaki trgovini z igračami. Kvaliteta prenosa je pri tem celo boljša. Preko aplikacije Family Link lahko spremljam, kje se otroci nahajajo, Google pa mi predrzno pošilja podatke o mojem gibanju v tednu dni. Da ne govorim o tem, kako z veseljem nekateri po družabnih omrežjih posredujejo podatke o pretečenih ali prevoženih kilometrih in natančni poti po kateri so šli, kar omogočajo različne aplikacije za zdravo življenje. Na enakih krajih najdemo še fotografije, ki zlahka omogočajo analizo gibanj in socialne mreže posameznikov ter vseh povezav, ki jih imajo, in tako naprej. Kakšna je sedaj komunikacijska tehnika in obveščevalni pripomočki, ki jih uporabljajo tajne službe, lahko samo ugibam, a dejstvo je, da ob zgoraj navedenih in splošno znanih zadevah, so dostopne stvari, o katerih se je lahko nekdaj samo sanjalo, in sicer od GPS sledilnikov, kamer, mikrofonov do različnih testov za ugotavljanje prisotnosti telesnih tekočin (zelo popularna zadeva po navedbah prodajalca). Podobnih zadev je danes na razpolago veliko več in po nižji ceni, kot je nekdaj bilo rezervirano za obveščevalne službe. Če koga zanimajo te zadeve, se z lahkoto najde popolnoma legalna spletna stran, ki te reči prodaja.
Razlika med preteklostjo in sedanjostjo tako na področju zbiranja informacij o posamezniku torej ni več v namenu, ki je bil prej pogosto osredotočen v državi oblasti, temveč bolj v dostopnosti tehnologije za zbiranje informacij. Enostavneje rečeno, da bi se zbiralo podatke o posamezniku, je bil včasih potreben materialni in dobesedno fizični napor, ki so si ga lahko privoščile le države ali drugi ustrezno ekonomsko močni (in tudi redki) subjekti. Danes je to, kot marsikaj, bolj dostopno in zaradi tega tudi bolj razpršeno.
Manj kot tehnika pa so se spremenili cilji zbiranja podatkov. Ti ostajajo enaki, kot že od davnih časov in pogosteje gradijo na iskanju slabosti posameznikov, kot na razkrivanju ne vem kakšnih tajnih načrtov. Vsak od nas te slabosti ima in vsak od nas, če ne živi resnično samotarskega življenja, ima kakšno zadevo v preteklosti ali sedanjosti, na katero ni prav ponosen ali pa si ne želi njenega razkritja. V preteklosti so tako obveščevalne službe imele dostikrat močne vire informacij v javnih hišah in podobnih krajih, kamor ljudi privede, ko sledijo željam in interesom, ki jih splošna javnost ne sprejema kot običajne. Razkritja, ki iz takšnih zadev sledijo, so lahko uničujoča, v zadnjem času imamo priložnost spremljati dogajanje v ZDA v zvezi z Jeffreyem Epsteinom, pred desetletjem so bili to dnevniški zapisi in vprašanja okoli Heidi Fleiss. Marsikatera afera iz preteklosti je bila sprožena ob pravem trenutku in kraju s tem, da se je uporabilo na tak način predhodno zbrane podatke, čakalo pa na pravi trenutek. Spolne deviacije so seveda zgolj en aspekt, obstaja še cel nabor podobno „sočnih“ zadev, ki lahko posamezniku škodijo.
Kar je problematično v sodobnem času, je torej predvsem dostopnost sredstev in načinov zbiranja informacij. Če je državne akterje v zbiranju podatkov mogoče pravno zamejiti, kot je to recimo z zakonodajo, ki ureja delovanje obveščevalnih služb ali določbe zakonov, ki določajo stroge pogoje za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov policije (glej npr. določbe ZKP čl.149 do 155), in ustreznim nadzorom (kot so recimo organi parlamenta) je takšno delovanje pri „zasebnih“ subjektih bistveno težje.
Da posamezne interesne skupine oblikujejo dobesedno lastne obveščevalne službe, ne moremo dvomiti. Preveč znakov je, ki kažejo, da se uporabljajo vzvodi in prijemi, ki vplivajo na vedenje tudi javno izpostavljenih posameznikov, od nenavadnega ravnanja do nenadnih sprememb odločitev. Da gre za nezakonito dejavnost ni nikakršnega dvoma, saj je neposredno zajeta s številnimi določbami Kazenskega zakonika (recimo členi 137., 138., 139, 141 KZ-1), posredno pa še z drugimi kaznivimi dejanji, ki se recimo tičejo odločanja ali izvrševanja nalog in seveda klasičnega dejanja, ki je s takimi postopki povezano – izsiljevanja po drugem odstavku 213.člena KZ-1 in posledično še s celo vrsto kaznivih dejanj. Problematično je, ker razkritje takih dejanj privede do enake posledice, kot jo ima osnovna aktivnost – razkritje prav tistega podatka, ki bi ga oseba – tarča te dejavnosti, rada zakrila. Ne dvomim, da je zato število neodkritih kaznivih dejanj tudi danes zelo visoko. Mogoče ne po številu, a po teži gotovo.
Kot nekdaj, ostaja marsikakšno dogajanje v ozadju zakrito in cilji neznani. Resnično me zanima, kdaj in kje se bo razkrilo, kakšne so razsežnosti tega početja v Republiki Sloveniji.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
