Zakaj govorim o tem? Ker sem v zadnjem času dostikrat naletel na to, da ljudje, iz meni popolnoma nerazumnih razlogov, poskušajo na vsak način zamakniti poplačilo upravičenih stroškov ali škode.
Že v mojih zadevah v kazenskem postopku bi se marsikateri obtoženi slednjemu izognil, če bi le plačal ali se vsaj potrudil plačati škodo, ki jo je povzročil. Kolikokrat se zgodi, da morajo ljudje zanemarljive zneske poravnati z občutno večjimi obrestmi po koncu kazenskega postopka, v katerem je dokazno stanje jasno kot beli dan. In potem plačajo zneske, ki lahko večkrat presegajo tistega, ki bi ga morali plačati recimo ob zapadlosti računa za bančno kartico, saj morajo plačati še stroške zagovornika, oškodovanca, kazenskega postopka in tako dalje.
Podobno igranje in zavlačevanje se dogaja tu in tam tudi na državni ravni. Dostikrat se niti ne razmisli, ali bo sprememba kakšnega zakona povzročila materialne stroške in škodo. Ne vem od kod prepričanje, da lahko s spreminjanjem zakonske osnove kar avtomatično prikrajšaš tiste, ki so iz obstoječe ureditve uživali kakšne materialne koristi. Vem tudi, da pravne službe ministrstev, Vlade in Državnega zbora pogosto opozarjajo na te posledice, pa se na njihove argumente, zaradi kratkoročnih političnih koristi, nihče ne ozira. Pravo je pač takšna stroka, da, zlasti nepravniki, mislijo, da se vse konča zgolj pri zakonskem tekstu. Na žalost.
Potem pa se zgodi kakšna tožba na recimo delovnem sodišču. In toženi, ki zatrjuje, da mu nekaj pripada, uspe. In seveda sledi pritožba države, dostikrat po načelu "bomo videli, če bo uspelo višje na lestvici", ki ponovno ni uspešna. In tako dalje vse do vrha - Vrhovnega sodišča .... Ura pa seveda tiktaka in znesek, ki ga bo treba plačati na koncu, narašča.
Ne vem zakaj se v vmesnem času nihče ne "vsede dol" in razmisli ali ne bi kazalo namesto čakanja na sodbo, recimo Vrhovnega sodišča, plačati prej, da bi se prihranilo tiste popolnoma nepotrebne izdatke - obresti, ki so dvakrat večje od najboljših varčevalnih obresti, in stroške postopka.
Pogosto pa se naredi ravno obratno: tudi, ko se primer izgubi na vseh inštancah in se ve, da bo prišlo do poplave identičnih tožb, spet ni izvedenega prvega koraka, ki bi preprečil stroške. Raje se čaka na naslednjih 100, 200 tožb. Na koncu pa je vendarle potrebno plačati - dva do trikrat več. S poravnavo takoj po prvi sodbi pa bi se lahko plačalo celo manj, če bi se znalo pogajati in poravnati.
Zadnjič sem se pogovarjal z nekim ameriškim sodnikom in ta mi je potem, ko se je nadvse zabaval nad nekaterimi značilnostmi našega kazenskega postopka, najprej povedal, da na mesec reši okoli 150 zadev, med njimi tako kazenske kot tudi civilne in celo, kolikor sem ga razumel neke vrste upravne spore. Ko sem ves bled ob svoji desetkrat manjši normi, ki jo, pri vsej zavzetosti, le težko dosežem, to poslušal, se mi je nasmehnil in rekel: " Ja, samo pri meni traja kazenska zadeva večinoma kakšnih 10 minut." V izogib nadaljnjim stroškom in seveda v upanju na nižjo kazen se obtoženci večinoma izrečejo za krive in tam se nato ne ukvarjajo več z dokaznim postopkom. Prav tako v civilnih zadevah. Če sem ga prav razumel, po sprejetju tožbe in odgovora nanjo izda nekakšno preliminarno sodbo, na katero lahko podajo stranke pripombe in šele nato sledi dokončna sodba ali celo sojenje. Večina zadev nikoli več ne pride pred njega, ker se že na osnovi tega stranke kaj hitro poravnajo. V izogib stroškom, seveda.
Do sedaj še nisem slišal pri sporih, pri katerih je udeležena država, da bi kdo, ki se je moral v njenem imenu izreči, z upravičenim ponosom rekel, da se je raje poravnal, da ne bi povzročil bistveno večje škode; po možnosti, še preden je bilo vloženih par sto tožb. Ali pa je to zgolj vestička na robu časopisa, kaj vem.. Osebno pa mi bi bilo ljubše, da bi se tudi takšne zadeve slavile kot zmago, ker ko v takem primeru enkrat pade sodba, s(m)o poraženi vsi. Pa še stane (nas) občutno več.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
