Načelo delitve oblasti je po svoje zelo enostavna, vsekakor pa ne banalna zadeva. Osebno mi je najbližje definicija, ki deli oblast glede na naravo in značaj moči, ki se udejanja preko posamezne veje. Tako je npr. mogoče oblast v smislu moči razumeti najprej kot preplet dejanske in normativne moči. Dejanska moč pri tem predstavlja sposobnost neposrednega poseganja tako v človekovo življenje kot tudi razpolaganje s fizično močjo države, normativna moč pa predstavlja predvsem sposobnost postavljanja pravnih pravil. Najvišja oblika te moči je sposobnost postavljanja splošnih in abstraktnih pravnih pravil najvišje veljave. Vendar slednja ostane brez izraza v življenju, če se ta abstraktna pravila ne prevedejo v konkretni primer. Prav odločanje o tem, katero pravilo velja v nekem življenskem primeru pa je značilnost sodne veje oblasti.
Čeprav je uporaba dejanske moči države najbolj neposredno zaznana, pa je vendarle bistveno pomembnejša prav normativna moč. Najvišja stopnja normativne moči je seveda predana zakonodajnemu telesu, a kot sem že prej povedal, je slednja omejena na bolj ali manj visoko stopnjo splošnosti in abstraktnosti.
Tretja veja oblasti, torej sodna veja, je izvorni nosilec moči odločanja v konkretnih primerih in v končni fazi tudi tista, ki dokončno razreši nek spor, pa naj bo ta med posamezniki ali posamezniki in državo samo. Šele sodišča so tudi tista, ki povedo, kaj zakon resnično »pravi« v nekem konkretnem življenjskem primeru in zato nikakor ni mimo označba sodne veje oblasti kot »zakonodajalca za posamični primer«.
Tako kot pri vsakem odločanju v našem vsakodnevnem življenju se seveda odločitev sprejema na podlagi določeih informacij, ki jih sprejmemo. Toda medtem, ko se v življenju lahko predamo tudi bolj ali manj izraženemu občutku, da je odločitev za neko stvar pravilna, je odločanje sodnika bistveno vezano na norme tudi glede načina, kako so bile informacije pridobljene, njihovo težo… Predvsem pa mora paziti, da se izogiba občutkom. Odločanje po, kot bi rekli, po »feelingu« pri sojenju ne pride v poštev.
Nabiranje informacij, ki so za odločitev pomembne, pred obravnavo in na njej, se prej ali slej konča. Določeni dokazi se pri tem lahko celo izločijo, priče spreminjajo izjave, izvedenci pri podajanju mnenja slednje občutno spremenijo in podobno, vse to pa pomeni, da odločitve ne moreš (v celoti) predvideti, pravzaprav je niti predvidevati ne bi smel.
Po končnih besedah se tako senat umakne na posvetovanje pred odločitvijo (sodnik posameznik tega luksuza seveda nima). Na tem posvetovanju se opravi nekakšna rekapitulacija slišanega, »vpogledanega« in prebranega. Kot predsednik senata porotnikom razložiš, kaj je sporno, na kaj odločitve ne moremo ali smemo opreti in podobno. Se zgodi da ti ob tem povzemanju tudi uide kakšen krik nezadovoljstva (milo rečeno), ko pogruntaš, da si spregledal kakšen (navadno listinski) dokaz, kar je še ena od težav pri sistemu kazenskega postopka, ki temelji na »materalni resnici«, ker je sodišče dolžno ugotavljati kaj se je v resnici zgodilo in je torej pri dokazih, ki so v spisu to njegova odgovornost.
V večini primerov je sicer tako, da so dokazi, zlasti materialni, takšni, da omogočajo relativno hitro sprejetje odločitve o krivdi ali nedolžnosti (kazen je druga pesem). Zgodi pa se, zlasti kadar je obtožnica utemeljena na podlagi »zaprtega kroga posrednih dokazov«, da je odločitev resnično težka.
Tako lahko pride tudi do tega, da odločitve senat ne more sprejeti. Na srečo ZKP (353.čl) omogoča, da se tudi po koncu glavne obravnave slednja vrne na začetek ali v fazo dokazovanja. A je tudi odločitev za to precej neprijetna, saj stranke pričakujejo razsodbo in je razglasitev, da se stvar vrača na začetek zelo nejevoljno sprejeta. Še večji problem je seveda, če nimaš kaj za izvesti na ponovljeni obravnavi, takrat tudi ta rešitev ne bo pomagala, stanje je kakršno je, odločitev mora biti sprejeta in konec.
Tisti, ki boste zdaj rekli, da je itak jasno, da je v takšnem primeru potrebno razsoditi v korist obtoženega, imate seveda po svoje prav, a ne sme se pozabiti, da mora nekdo (predsednik senata) to tudi pojasniti oziroma obrazložiti v sodbi. Obrazložitev pa pomeni prav pojasniti z razlogom. Se pravi, tudi oprostilna sodba mora biti obrazložena, kar je včasih še težje, kot obrazložiti obsodilno sodbo.
In še nekaj, z odločitvijo, kot je to mogoče v običajnem življenju ni mogoče kaj dolgo odlašati, zakon daje največ tri dni, ki v takšnem primeru pretečejo izredno hitro. In na tem mestu sem se odločil, da moje razmišljanje o odločanju zaključim.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
