Če pustim ob strani moje pobalinsko navdušenje nad zadrego prisotnih možakarjev, ki morajo “dvakrat globoko vdihniti in izdihniti, dihati po pasje in nato še dvakrat globoko vdihniti in izdihniti” in rdečico na obrazih ob prizorih otročka, ki prihaja na ta čudni svet, ki je od takrat, ko sem bil zadnjič, iz ilustracij anatomskega učbenika prešla v realistično video inačico, so me tokrat po svoje najbolj zabavale spremljajoče dejavnosti, ki so jih predavateljice z občutno zadrego in, vsaj takšen je moj občutek, s prizvokom slabe vesti, napovedale malce pred koncem predavanja.
Z besedami: »Veste, sedaj pa bo ena gospa/gospod, takole neobvezno malo povedal/a o nekaterih možnostih, ki jih še imate«, se namreč začne ekonomsko propagandni program, v katerem se ponujajo med drugim razne preiskave, pa »dodatne možnosti« ob rojstvu otroka itd. Ne bi se sedaj spuščal v to, katere firme in kakšni produkti so se ponujali, ker to za samo zadevo resnično ni pomembno.
Zame, ki sem pač pol življenja preživel v socializmu, so ti komercialni prijemi vedno povezani z določeno mero skepse in nelagodja. Če ti zadevo ponudijo v okviru nečesa, kar naj bi bilo javno in podano z določeno avtoriteto, se počutim približno enako kot takrat, ko me je kakšen znanec povabil na pijačo k sebi domov, nato pa se je izkazalo, da sem padel v prezentacijo sesalcev, posode, piramidalnih shem in podobnih neumnosti. Skratka malce deplasirano in mučno, z občutkom, da se me sili v zadeve, do katerih resnično nimam nobenega interesa s hkratno slabo vestjo, ker pač znancu ne moreš napraviti usluge.
Nič ne rečem, informiranje o raznoraznih izdelkih je dobrodošla stvar in sam sem po eni strani velik navdušenec nad katalogi recimo navtične in motoristične opreme, a hkrati po drugi na določenih področjih glede tega močno zadržan. Že ko so se pojavili oglasi in letaki v ambulantah o raznoraznih zdravilih, sem imel s tem precejšnje težave. Če nisem imel s sabo kakšne boljše literature, sem pač prebiral te zadeve in potem sem pri sebi skorajda nujno opazil vse simptome, za katere so letaki obljubljali, da jih to in to zdravilo odpravlja. No, sedaj me v čakalnici več brez lastne knjige ali revije ne vidite.
Realnost našega časa je taka, da svobodna gospodarska pobuda in iz nje izvirajoči dobiček, prodirata v vse pore našega življenja in si še pri televiziji prav presenečen, če program nima vsakih 15 minut prekinitve zaradi ekonomsko propagandnih sporočil (na katere sem se, pošteno povedano, navadil že zaradi tega, ker lahko vmes stopim po novo vrečko čipsa ali podobnih nezdravih zadev). Ne navsezadnje sem prepričan, da je to dobro za same izvajalce storitev, ker je pač proračun, zaradi znanih manter o omejevanju porabe vedno bolj skop, a vendarle. Kot pravijo Angleži »there is time and place for everything« ali po naše, vse ima svoje mesto in čas in nisem čisto prepričan, če se to dovolj upošteva.
Če pa bo zgoraj navedeno dogajanje postalo ustaljeni vzorec vedenja v naši družbi, pa prosim lepo, tudi pravosodje je prostor skorajda neomejenih možnosti. Recimo, glavno obravnavo lahko končam z besedami za oškodovance; »pred izrekom sodbe pa bo še en gospod nekaj povedal« in nato prepustim pult agentu, ki ponuja zavarovanja pred vlomi in telesnimi poškodbami, medtem ko se v ozadju na novem ekranu, vrtijo reklamna sporočila, npr. »Prodoren pogled sodnika je rezultat storitev Optike Vidić«, ali »Naj vašo oprostilno sodbo pospremi bleščeč nasmeh – zasebne zobozdravstvene ambulante Belina«.
Kaj menite, kako bi se počutili prisotni?
Opozorilo:
Navedeni tekst je mišljen ironično, sarkastično in satirično in ne odraža resnične želje pisca po navedenih spremembah. Za vse dodatne informacije je dovolj pogledati v Ustavo in na njej temelječe predpise.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
