Še več, da je razpihovanje strasti bolj ali manj nepovratno in potrebuje vrhunec, ki pa nosi toliko, kot bi rekli "kolateralne" škode, da je veliko vprašanje, ali se sploh doseže vnaprej želeni cilj.
V zadnjem času je to spet meja s Hrvaško, a se kaj hitro najde še kaj, kar je lahko izgovor za, recimo temu "andrenaliziranje" ljudi, ki s konkretno zadevo v bistvu nimajo ničesar opraviti ali pa se nanjo spoznajo približno toliko kot prislovični zajec na boben.
Recimo reševanje vprašanja meje, ki je seveda pravno vprašanje, tako v zasebnem nacionalnem pravu, kot tudi v mednarodnem pravu, ko gre za meje med državami. Meja ni nič drugega, kot določena ali dogovorjena črta (pravzaprav ploskev), ki zarisuje ozemlje, nad katerim ima neka država suverenost, oz. preprosto rečeno, je edina, ki tam lahko izvaja svojo oblast. Kolikor se spominjam, mora biti izvajanje oblasti dejansko in ne zgolj formalno. Kar pomeni, da, če neka država meni, da ji določen teritorij pripada, mora to dokazati s tem, da tam učinkovito in dejansko izvaja svojo oblast. Če to isto zatrjuje druga država, to nujno pomeni, da sta v konfliktu, po domače povedano, lahko se spopadeta in imamo vojno. To je potrebno imeti neprenehoma pred očmi, da bomo razumeli, zakaj je potreben dogovor ali razsodba o meji. Nič več in nič manj, gre za vprašanje vojne!
Temu se potem izognemo z rešitvami, ki jih ponuja mednarodno pravo. To tudi predvideva, da se lahko stranki o meji dogovorita. Če pa dogovora ne uspeta doseči, se seveda lahko gre bodisi pred arbitra ali pred ustrezno mednarodno sodišče.
Nastanek dogovora je možen ob predpogoju, da se obe stranki-državi zavedata posledice, če do dogovora ne bi prišlo. In seveda ustvarita pogoje za to, da bodo to razumeli tudi tisti, ki jih predstavljata, torej državljani. Da v primeru Hrvaške in Slovenije temu ni tako, je očitno že na prvi pogled in to v obeh državah. Izognil se bom presojanju o tem, kdo ga pri tem več lomi, a dejstvo je, da se zadeve na obeh straneh predstavljajo tako, da tudi najbolj običajen državljan vidi, kako poskuša "njegov" pretentati "nasprotnika", temu dajo dodaten poper še kakšni politični ekscentriki in čisto logična posledica je, da se cela, izredno resna zadeva spremeni v predmet navadnega navijaštva. Za slednjega pa je tako ali tako jasno, da predvsem izhaja iz želje, da zmaga "naš". In če si pogledamo navijaške tribune lahko kaj hitro ugotovimo, da pri tem preudarek ne igra kaj dosti vloge.
O mednarodnem pravu, ki predvideva takšne spore in je skozi zgodovino, na podlagi bolečih izkušenj, izoblikovalo neka ustaljena pravila, ne bi razpravljal. O tem dandanes debatira že vsak v bifejih od Dubrovnika do Rateč. Ta predmet pa smo, oprostite, da poudarjam svojo izobrazbo, imeli v četrtem letniku pravne fakultete in sedanji predsednik države, nikakor ni bil popustljiv profesor. Če bi poslušal to, kar sem jaz na obeh straneh meje, verjamem, da bi ga kap.
A od dogovora, ki bi ga Hrvaška in Slovenija lahko sklenili sami, smo že daleč proč. Edina možnost je, kot pri dveh kmetih, ki z vilami stojita drug proti drugemu na spornem kosu zemlje, da se vmeša tretji. In spet smo tam, zanj se je potrebno najprej dogovoriti. Do sedaj me je v celi debati, ki poteka v Sloveniji in na Hrvaškem, najbolj motilo prav to, da še glede tega ni mogoče doseči dogovora in tako svetu pokazati, da obstaja nekaj lastne racionalnosti dveh narodov. Potencialnim razsodnikom se že v naprej jemlje avtoriteta, prejudicira, kako bodo odločili in tako naprej. Na tak način do odločitve resnično ne more priti.
Na koncu se postavlja pod vprašaj še to, kako zavezujoča naj bo takšna odločitev. Na tej točki pa sploh ne vem več, kaj naj rečem. Če bi sam sodil tako, da moje odločitve ne bi bile zavezujoče, potem bi krepko razmislil o svojem poklicu. Če pa bi se to celo postavljalo kot pogoj, da dva sploh stopita pred razsodnika, potem cela zadeva resnično ne bi imela smisla.
Z končno rešitvijo bomo morali vsi enkrat živeti. Ne vem kakšna bo, a si sam tudi ne domišljam, da poznam vsa dejstva, ki so zanjo potrebna. In tistim, ki s tem, ko razpihujejo strasti, onemogočajo iskanje razumne rešitve, je potrebno jasno in glasno povedati, kam to vodi, oz. kaj je potrebno storiti, če do pravne odločitve ne bo prišlo. Da se bo vedelo, s čim se igrajo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
