Vpogled in opis tega, kar predstavlja dokaj reden del nalog okrožnega sodnika v kazenskih zadevah, v marsičem pojasnjuje, kakšen učinek ima lahko na človeka. Da se ne vrtim, kot maček okoli vrele kaše, gre za vprašanje, kako se soočiti z dejstvom, da imaš dokaj pogosto opraviti s slikami, posnetki ali celo neposrednim zaznavanjem trupel – teh fizičnih ostankov neke pretekle človeške eksistence.
Truplo – kot imenujemo telo mrtvega človeka - je v kazenskem postopku najprej dokaz, ki naj bi ga v načelu obravnaval kot vsako drugo dejstvo. Glede tega imamo v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) jasne določbe, kaj moramo v primeru smrti storiti. Pregled in raztelešenje trupla se opravi pri sumu, da je bila smrt povzročena s kaznivim dejanjem, ugotavlja se predvsem vzrok in čas smrti, poškodbe, sredstva, s katerimi so bile povzročene itd. (členi 259. do 263. ZKP). Obstoj trupla, sledi na njem in vse ostalo so tako po sami zasnovi nujen del kazenskega postopka. In v tem je precejšnja razlika od dojemanja sveta tistih, ki se jim s trupli ni potrebno ubadati.
Smrt in pogled na telo tistega, katerega življenje na tem svetu je prenehalo, predstavlja dokaj intenzivni dražljaj, s katerim se vsakdo ne zna soočiti. Pri študiju medicine, tako ocenjujem, je to gotovo eden osrednjih trenutkov, ki jih mora bodoči zdravnik premagati, da lahko obstane v svojem poklicu. Pri pravnikih, zaradi tega, ker se temu lahko v pretežni večini primerov ogneš, to ni tako izrazit problem, a dejstvo je, če hočeš kariero graditi v kazenskem pravu, se moraš prilagoditi tudi temu.
Sam sem se s prvim truplom, če odmislim pokojnega strica na parah, ko sem bil še otrok, soočil kot pripravnik na Policijski postaji Tezno. In čeprav nam je v srednji šoli dr. Lovšin pri spoznavanju s sodno medicino z diapozitivi kazal človeške ostanke žrtev (najbolj se spomnim žrtev letalske nesreče in eksplozije smodnišnice), ter smo po pubertetniško strašili drug drugega s slikami iz Sodne medicine dr. Janeza Miličinskega, je bilo to nekaj popolnoma drugega. Šlo je za prometno nesrečo, kjer je storilec, mlad voznik začetnik s Fiatom 750, zadel v kolesarja - kmeta, ki se je ponoči vračal domov na kolesu, na katerem je nespametno, z nalepko prekril mačje oko – zadnji odsevnik. Ko ga je voznik zadel, ga je potegnilo pod avtomobil, ta pa ga je nato vlekel še kakšnih 50 m po cesti.
Ker je preiskovalni sodnik takrat prevzel ogled in postopke na kraju, mi kaj dosti ni bilo potrebno početi. Radovednost in tista neumna potreba, ko moraš nekaj gledati, čeprav te navdaja s čudnimi občutki, me je vodila do tega, da sem se do pokojnega vrnil, si ga natančneje ogledal in poskušal ugotoviti, kaj se dogaja v meni, kakšni so moji občutki in seveda ali se bom lahko s tem v prihodnje soočal. Ugotovitve, če to lahko tako imenujem, niso bile enoznačne – čuden občutek v trebuhu in nekakšno nelagodje. In vonj po hlevskem gnoju, ki me kot pogojni refleks še vedno spremlja, ko vidim truplo.
Z raztelešenjem kot postopkom po določbah ZKP sem se srečal šele dosti kasneje, ko sem opravljal pripravništvo in spremljal mentorja, preiskovalnega sodnika. Dobro se spomnim dneva, saj sem bil prisoten na treh. Kolikor se spomnim je šlo na dveh za posledico prometne nezgode in enem za sumljivo smrt. Zadnje, ki se je izvajalo v mrliški vežici na pokopališču neke vasi v okolici Ptuja, je name pustilo trajen vtis - predvsem zaradi dejstva, da se je opravljalo praktično na terenu, v banalnem okolju zgradbe, ki ni imela ničesar za opraviti z medicino – kot je to npr. na oddelku patologije kakšne bolnišnice. S podrobnostmi, ki bi jih lahko vključil v scenarij kakšnega filma groze, ne bom obremenjeval tega teksta, a dejstvo je, da delo preiskovalnega sodnika terja tudi dober želodec.
Kot razpravljajoči sodnik se s truplom na kraju dejanja in z raztelešenjem kot dejanjem v preiskavi srečaš tako, da si ogleduješ filmske posnetke in fotografije. A občutki se ne razlikujejo prav dosti od tistih, ki jih imaš ob ogledu v realnem življenju – rahlo nenavaden občutek v želodcu in zavedanje banalnosti človeških fizičnih ostankov. Dlje kot opravljaš to delo, manj občutiš učinke soočenja, a so tukaj in včasih se je zaradi kakšnih okoliščin težko prisiliti, da si natančno pogledaš te vrste dokazni material. A ga je potrebno in temu se ne moreš izogniti. Res je, da se, zlasti ko postane problem, ki ga rešuješ osrednji del tvojega razmišljanja, samo zavedanje, da gre za človeške ostanke, umakne nekako na obrobje. Tako pogosto vidiš zgolj tisto, kar te zanima – recimo položaj trupla ob nasilni smrti, ki ti lahko pojasni, kako je do dejanja prišlo ali smeri in koti iz katerih je, recimo, prišel izstrelek v telo. Položaj telesa in poškodbe pomembno vplivajo na razumevanje dogajanja, imajo lahko celo bistven vpliv na pravno kvalifikacijo dejanja (grozovitost, zahrbtnost in podobno pri umoru po 116. členu Kazenskega zakonika (KZ-1)). In čeprav se zdi, da je človek, ki pogosto gleda Na prizorišču zločina pripravljen na te stvari, je resničnost še vedno zelo drugačna, predvsem ne tako sterilna.
Na glavnih obravnavah je večinoma tako, da se navedeni slikovni material pogleda v spisu, fotografije pogosto tako, da vsi stopijo do pulta in se albumi s fotografijami prelistajo. A nova tehnologija, zlasti digitalni nosilci slike in zvoka ta način v veliki meri spreminjajo. V dvoranah, ki so ustrezno opremljene, si te posnetke lahko ogledamo na velikih ekranih. S tem pa se spreminja tudi značaj tega dela dokaznega postopka – v dogajanje je razen strokovno sodelujočih, ki vedo, kaj in zakaj se ogledujejo posnetki, vključena tudi laična javnost. Zaradi tehničnega razvoja, bo takšnega načina izvajanja dokaznega postopka vedno več in se bodo morali obiskovalci ob vstopu v sodno dvorano pripraviti tudi na to.
Kazenski postopek nasploh in dokazni postopek v njegovem okviru poskušata obnoviti in predstaviti dogajanje, ki lahko predstavlja kaznivo dejanje, mimo tega ni mogoče. Delo sodnika, tožilca in zagovornikov v konkretnem primeru ni samo umska telovadba temveč soočenje z dogodki in stvarmi, ki jih „običajni“ ljudje ne doživljajo pogosto. Ne bom razglabljal, pa čeprav bi bilo to mogoče potrebno, ali bi bilo potrebno zagotoviti tudi ustrezno psihološko podporo ali usposabljanje. A ko vidiš, kako učinkujejo stvari na tiste, ki zgolj pokukajo v ta naš svet, se to vprašanje samo postavi. Verjetno je na pravdnem področju, zlasti postopkih zaradi odškodnin, podobno.
Ena izmed značilnosti človekovega psihološkega ustroja je, da je zmožen odmisliti dilemo o minljivosti lastne eksistence, tudi zaradi tega, ker ni prav pogosto izpostavljen dražljajem, ki bi ga opozarjali na to. Pri delu na področju kazenskega prava temu ni tako. Nehote se mi tako utrne misel, da bi mogoče na vrata sodne dvorane, tako kot pri video vsebinah na televiziji, napisali opozorila v stilu: Pozor – prizori nasilja. Da se bo vedelo, kaj lahko pričakujejo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
