Zadeva je v bistvu na videz banalna in izven dometa možnosti (kazenskega) prava. Obtoženi je na prošnjo oškodovanca, po končanem sojenju, vrnil stvari, ki so bile oškodovancu ljube in katerih vrednost se ne bi mogla povrniti samo s plačilom ustrezne vsote denarja. Brez prisile in po tistem, ko je sodišče reklo svoje.
Dogodek odstopa od običajnega predvsem zaradi tega, ker je povračilo škode pogosto izvedeno zato, da bi se doseglo ugodnejšo obravnavo v postopku ali celo umik obtožnice. To zadnje je skorajda pravilo pri čekih, karticah in poslovnih goljufijah, kar kaže na to, da bi morali razmisliti o tem, da bi se ta dejanja preganjala na predlog (o tem kdaj drugič). Tudi obžalovanje dejanja je ob prepričljivem dokaznem stanju s strani obtoženega bolj stvar taktike in pri povratnikih že običajna lajna, ki jo zdrdrajo v končni besedi.
Kakorkoli že, po obsodbi, tudi ob odvzemu premoženjske koristi, za obtoženega/obsojenega ni več nobene zaveze ali koristi, če stori kaj takega, kot v tem primeru. Sodišče s tem praviloma tudi ni seznanjeno, saj se ne tiče konkretne kazenske zadeve. Zato sem bil, moram reči, tako prijetno presenečen. Res je tudi, da je k temu verjetno prispevalo rahlo odstopanje od sicer jedrnatega pojasnjevanja odločilnih razlogov glede pomena pogojne obsodbe, ki je očitno priletelo na plodna tla.
Morda je prav to primer, ko je razvidna ločnica med moralo in pravom, med zunanjo prisilo prava in notranjim dojemanjem vrednot morale. Neposredno s pravnim ukrepanjem ne dosegamo cilja notranjega sprejemanja ukrepa, dejansko je pravna posledica lahko zgolj iniciator neke moralne refleksije. Prepričan sem tudi, da je k odločitvi tega obsojenega prispevalo predvsem neposredno soočenje z oškodovancem na glavni obravnavi, z njegovim videnjem posledic dejanja obtoženega. Ta vidik je namreč storilcem v času dejanja neznan ali pa zavestno zanikan.
Kaznivo dejanje, in v tem je pravzaprav njegova grozljivost, je zlasti pri premoženjskih deliktih praviloma neosebno. Storilec izhaja iz lastnega egoizma ali svojih potreb, ki jih poskuša zadovoljiti s tem, da nekoga okrade, ogoljufa in podobno, pri čemer je oškodovanec praviloma samo nekdo, ki takšno stvar ali denar ima. Tukaj gre pravzaprav za čisto zanikanje oškodovančeve osebnosti, njegovih potreb in seveda čustev. Kot da premoženje ne tvori del nečesa, kar predstavlja zasebno sfero človeka.
Sam sem bil s tem soočen parkrat, ko so mojemu dekletu vlomili v barko. Odnesli niso ničesar, zgolj malenkosti, ki se nahajajo v kabini, a občutek, ki sem ga imel, je bila velika, čisto čustvena prizadetost, ker je nekdo tako grobo vstopil v, dobesedno, najino intimo. Samo spoznanje, da je do tega storilec imel popolnoma indiferenten odnos, je bilo mogoče bolj težko pogoltniti, kot izgubljeno vrednost ali celo pomen ukradenih stvari.
Kot sodnik seveda v posameznem primeru nimaš tega vpogleda, še več, moraš se v popolnosti odvrniti od njega in vse stvari spremeniti zgolj v njihovo, v denarju izraženo, vrednost (ugotavljanje pretium affecionis je v kazenskem postopku izjema, pa še v teh primerih se zadeva prevede v vrednost izraženo v denarju), pravila postopka ter instrumentarija sankcij. Nobenih čustev, hladno in učinkovito, neosebno. Izpeljati postopek, ugotoviti, kaj se je zgodilo in razsoditi. Nobenih vrednostnih ocen, nobenega moraliziranja. Ena neosebnost se sooči z drugo, za to ni čudno, da se oškodovanci, ki pričakujejo od kazenskega prava tudi moralno zadoščenje, počutijo opeharjene.
Redki primeri, ko se v sodni dvorani soočita človek s človekom, na ravni, ki daleč presega suhe in trpke pravne okvire, so zato toliko bolj dragoceni. Če se to konča še z očitno pokoro storilca, ki samovoljno nekaj stori, da bi posledice svojega dejanja popravil ali vsaj omilil, brez zunanje prisile, toliko bolje. Tega ne doseže nobena še tako drastična kazen.
Na žalost je bilo to prvič v več kot dveh letih mojega dela kot sodnik. Globoko pa upam, da ne zadnjič.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
