Enostavno povedano, demokratičnost je pogojena z rednim ponavljanjem volitev v državne organe, določeno kontinuiteto teh volitev, potem zagotovljenih možnosti tako neposrednega (npr. referendum) kot tudi posrednega vplivanja na državno oblast. Z roko v roki s temi stvarmi gre tudi gotovost pravne države, zlasti predvidljivost in kontrolabilnost delovanja državne oblasti.
Toda, za demokracijo je najpomembnejši tisti njen element, ki ne "raste" v Uradnih listih in drugih dokumentih, temveč v nas, prebivalcih te države. Pogosto se omenja izraz emancipacija, torej osamostaljenost in samozavedanje prebivalstva. Ta materialna sestavina demokracije je tista, ki sploh omogoča, da demokraciji pravimo demokracija. Ne samo to, ta odraslost v javnih zadevah omogoča, da deluje tudi pravna država v vsej svoji razsežnosti.
Če pogledamo, imamo oblikovan državni in pravni ustroj tako, da izpolnjujemo vse elemente demokratičnosti in pravne države v formalnem smislu. Na nekatere ključne dokumente, ki to urejajo sem celo, kot pravnik, izrazito ponosen. Tako recimo smatram, da je naša Ustava izredno dober primer pravnega akta in če ji le pustimo čas, da razvije svoje prave pomene preko prakse Ustavnega sodišča, bomo tudi čez 200 let lahko živeli po njenih načelih in pravilih.
Na žalost se mi je že pri prejšnji trditvi, čisto nehote, prikradel ta nesrečni "če". Ker na žalost je tako, da se celo sodbe Ustavnega sodišča izvršujejo selektivno, torej, v okviru in obsegu volje tistih, ki so dolžni odpraviti neko stanje, za katerega je Ustavno sodišče v bistvu reklo, da nasprotuje v ustavi predvideni državni ureditvi, skratka, da je bila storjena napaka. Ta začetna ugotovitev je hkrati tudi tista, ki opozarja na demokratični deficit naše družbe. Nanj opozarjajo tudi interpretacija drugih pravnih, pa še kakšnih pravil s strani tako nosilcev javnih funkcij kot tudi samih državljanov in prebivalstva.
Osebno sem namreč prepričan, da je demokracija možna samo skozi dolžnostno opredeljeno ravnanje zgoraj naštetih, pri čemer mora biti stopnja takšnega ravnanja višja pri tistih, ki so zadolženi, da državna oblast ustrezno deluje.
Prepričan sem, da je razlog zakaj opažamo takšno stopnjo demokratičnega deficita v tem, da se, kljub temu, da smo končno dosegli lastno državno samostojnost, tega dejstva ne zavedamo. Vse države z demokratično tradicijo so pač preživele stoletja, tudi krvavih dogodkov in okoliščin, da so spoznale, da so določeni standardi (npr. načelo delitve oblasti, človekove pravice itd.), ki sodijo v ustavo nujno potrebni, čeprav so dostikrat tudi omejujoči oz. zahtevajo od nas določeno vzdržanost in samokritičnost. Enostavno povedano, odrasli smo in prevzeli odgovornost zase.
Kar dosti stvari lahko pojasni staro slovensko reklo "ne priznaj, pa če te gori dobijo". Izvor tega rekla je sicer neznan, a še kako prisoten. Seveda sem kot kazenski sodnik velikokrat soočen s takšno logiko, ki pa se v kazenskem postopku lahko izkaže za zelo kontra produktivno. Kako sicer utemeljiti v sodbi olajševalno okoliščino vedenja storilca po kaznivem dejanju (recimo obžalovanje storjenega dejanja itd.), če se vse do bridkega konca vztraja pri tem konceptu. A dobro, pri mojem delu je to običajno in ker je breme na državi da to dokaže, je takšen upor proti njej pravzaprav za pričakovati. Aha, saj, proti državi! Kaj pa sporočajo tisti, ki predstavljajo to našo državo? Tudi, če se jih ujame "s spuščenimi" hlačami, zatrjujejo svoj prav.
Gre za težavo, ki je povezana z našo neodraslostjo. Nekako si nočemo priznati, da je človeškost podana ravno z zmotljivostjo. Reklo "motiti se je človeško" ni namenjeno opravičevanju storjenih napak, temveč opisovanju bistva človeka. Moti se namreč lahko samo človek, žival nikoli ne stori napake, je preprosto nesposobna, da bi se zmotila. Podobno lastnost pripisujemo tudi svojim staršem v otroštvu in bistveni proces odraščanja je v tem, da se spozna, da sta tudi Oče in Mati človeka s vsemi svojimi napakami. Dokončna odraslost pa je tudi (samo)kritično sprejemanje samega sebe in svojih napak.
Demokratična ureditev moderne države temelji ravno na podmeni o zmotljivosti človeka in je namenjena temu, da se to pomanjkljivost ne samo omeji, temveč integrira v družbeno življenje. Če pa nosilci demokratičnega sistema tega še niso spoznali, bodo tudi na svoje predstavnike gledali kot na nezmotljive starše in bo spoznanje, da so polni napak pri njih povzročilo dve posledici. Bodisi slepo in popolnoma nekritično navijaštvo ali pa popolno zavrnitev in posledično apatijo. Tudi zaradi tega morebitno priznanje napake slovenska družba hudo kaznuje in se zaradi tega tisti, ki so od nje odvisni, kot otroci (kar v bistvu so), otepajo vsake odgovornosti za svoja dejanja.
Takšno stanje je po mojem mnenju razlog demokratičnega deficita v Sloveniji. Je pa zadeva skrajno nevarna. Država je v naših rokah, demokratični instrumenti pa tisti, ki nam ne samo omogočajo, da jo upravljamo, temveč tudi od nas zahtevajo, da smo odgovorni zase. Če torej ne bomo sprejeli lastne zmotljivosti in zlasti, če bomo dopustili, da nas vodijo ljudje, ki tega zase ne sprejemajo, se nam slabo piše. Oče, ki nas bo popeljal v svetlo prihodnost, ki ima odgovore na vsa vprašanja, vse ve in v katerega bomo lahko nekritično verjeli, ne obstaja, zato ga ne iščimo in ne verjemimo tistemu, ki to zase zatrjuje.
Odrasli smo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
