Torej, predmet postopka je bilo ugotavljanje ali sta obtožena povzročila hudo telesno poškodbo, kot jo opredeljuje 134. člena »starega« kazenskega zakonika. V današnjem času se povprečnemu državljanu ob tej navedbi verjetno dvignejo lasje in že vidi prizore v usnje odetih mladcev, ki z verigami čakajo v temnih uličicah na nič hudega sluteče mimoidoče, nato pa se izživljajo nad njimi. Skratka, prizor, ko se potem spet lahko zgražamo nad današnjo mladino in stanjem v družbi.
Zadevi sta bili bistveno bolj profani, v enem primeru sta se čisto normalna in povprečna mladeniča stepla zaradi punce, v drugem pa se je nekdo napil, v gostilni, kot temu pravimo na Štajerskem iskal »hantle« in jih tudi dobil. Obe zadevi sta bili iz moje perspektive zanimivi bolj zaradi tega, ker jih je v obeh primerih (dobesedno) po buči dobil tisti, ki je izzival. V prvem primeru na prav organiziran način, tako da je pozval konkurenta na »dvoboj«, v drugem pa bolj spontano, zaradi učinkov popitega alkohola in kot bi rekli »pitaj Boga« razlogov v svoji glavi. Na žalost in bolečino izzivalcev, je pač izzvani bil močnejši oz. v enem primeru trdnejši, posledica pa je bila, da je pri obeh prišlo do »škode na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali uničen ali za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ, ali je začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ, ali je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo, ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno znatno zmanjšana, ali je bil začasno skažen, ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje,” kot pravi definicija prvega odstavka zgoraj navedenega člena.
V takih primerih sem, verjetno zaradi tega, ker sem v življenju bil dostikrat priča temperamentu in strasti prebivalcev rodne Štajerske, vedno malce začuden, da je stvar prišla v okvire kazenske obravnave. Sploh ker v praksi to, kar je definirano kot huda telesna poškodba predstavlja po domače zlomljen nos in podobno, kar je običajni spomin na kakšno bolj razigrano veselico v, recimo, Juršincih.
No, stvari so se uredile, kot se po zakonu morajo, z obsodbo, a ob hkratnem stisku rok obeh udeleženih, ki sta se, v času ko je tekla preiskava in ostale procesne zgodbe, že pomirila in pobotala. Dokaj pričakovano, premoženjskopravnih zahtevkov ni bilo.
Takšna benigna predstavitev primerov ne pomeni, da sam zagovarjam nasilje ali takšen način reševanja sporov, gre samo za to, da se »tam zunaj« kakšne zadeve rešujejo tudi na tak način in moč argumentov (v kolikor je takšna potreba sploh izkazana) zamenja argument moči in seveda, da če izzivaš, moraš vzeti v zakup tudi, da jih boš dobil po nosu, pa če imaš prav ali pa ne.
Če to prenesem na primer zavrnjenih referendumov; verjetno je vse kar je predlagano do določene mere razumno, pri čemer seveda izvzemam »cvetke« na katere so opozarjali mnogi. To pa ne pomeni, da se bo volja nekoga v določenem okolju, od katerega je ta odvisen tudi uveljavila. Če tega ne razume, jo bo dobil po nosu, pa naj bodo argumenti še tako močni. Svoje se da doseči tudi na drugačen način, pri čemer moraš upoštevati okolje v katerem se nahajaš in vedno hoditi po tankem robu med sprejemljivostjo in zavračanjem. Zakonodajna dejavnost, zlasti sprejemanje reform je prav takšna stvar.
Ne vem, zakaj je to tako težko razumeti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
