Zgornji primer je tak tipični Kavelj 22, ki se občasno lahko pojavi povsod. Za tiste, ki znamenite Hellerjeve knjige niste brali, je kavelj 22 oznaka za birokratsko razmišljanje, ki vsebuje logično zanko, ki se je ne da preseči. Možnost, da bi se lahko pilot bombnika iz navedene knjige izognil letenju na nevarne misije, je v podana s pravilom, da mu ni potrebno leteti, če se izkaže, da je nor. Vendar pa je v tem skrit navedeni kavelj 22. Če bi namreč zahteval, da se ga izvzame oz. da naj mu ne bi bilo treba leteti, ker je nor, bi s tem izkazal, da ni nor. Tako se znajde v zanki, v kateri je prisiljen leteti na bombniške misije, čeprav, kot pravi knjiga, moraš biti za to pravzaprav - nor. (v knjigi je več izpeljank navedenega pravila in ker ga ponavljam po spominu, naj se mi morebitna nenatančnost odpusti).
Problem slovenskega podjetnika je pravzaprav enak in je bil s strani državne uprave tudi dokaj prostodušno predstavljen - če gospod potrebuje denar za preživljanje, mora plačati določen znesek, da bo dobil znesek, ki mu pripada. Seveda je popolnoma njegov problem, da denarja, ki ga mora plačati, da bi denar dobil, nima. Če bi ga imel, bi se mu priznala tudi pravica do denarja, ki mu gre. Kavelj 22 par exellence.
Nekateri so ob tem primeru omenjali celo Radbruchovo formulo, po kateri bi morali takšnemu neživljenjskemu gledanju oz. zakonodaji, ki to omogoča, celo odreči naravo prava - predstavljala naj bi namreč zakonsko nepravo. Sam se s tem ne bi strinjal - zanikanje pravnosti, ki predstavlja skrajni ukrep Radbruchovega načina razreševanja problema nepravičnega zakona - v tem primeru ne pride v poštev. Zakonodaja namreč v tem primeru ni v nasprotju s pravičnostjo - takšno nasprotje ustvari šele njeno napačno razumevanje in uporaba. In na področju terjatev in dolgov, obstajajo že od rimskih časov (in verjetno še od prej) načini, kako ta razmerja urediti - pobot, za katerega ne vidi ovir niti Varuh človekovih pravic, ima številne izpeljave, ki bi jih bilo mogoče uporabiti.
A ni moja namera, da se sedaj ukvarjam s pravilnostjo ali nepravilnostjo delovanja pristojnih institucij v konkretnem primeru. Ta namreč kaže na neke globlje procese, ki potekajo v ozadju delovanja slovenske države, bojim pa se, da tudi drugod v Evropi ni kaj dosti drugače.
Zakonodaja se, zlasti na področju izvrševanja načela socialne države, v zadnjem času piše z namenom, da se „preprečijo zlorabe“, da se „zaostri“ pogoje pridobivanja določenih pravic itd. (Spomnimo se samo zadnje spremembe na področju azilne zakonodaje, kjer je praktično celotna EU s tem ciljem začela obsežne zakonodajne spremembe.) Pri teh spremembah sicer nobena država praviloma ne bo prešla meja, ki bi pomenile zanikanje človekovih pravic ali pravic, ki državljanom pripadajo iz naslova socialne države (to bi lahko pomenilo občutno politično tveganje), bo pa na pot pridobivanja pravic vnesla drobne ovire, ki bodo pridobivanje pravic otežile ali pa jih preprosto postavile tako, da se bo postavilo vprašanje, ali se sploh splača stopiti na to pot.
Po eni strani je paradoks takšnih upravno pravnih rešitev v tem, da bodo tisti, ki „izkoriščajo dobroto države“ vedno imeli dovolj časa in živcev, da bodo prišli do svoje koristi in bodo te, pogosto poniževalne ovire, odvračale zgolj tiste, ki imajo že tako ali tako obilo moralnih zadržkov pri sprejemanju raznih oblik nadomestil, pomoči in podobnega.
Na drugi strani je posledica takšnih pristopov tudi v tem, da se začne v sami državni oz. javni upravi ustvarjati mentaliteta, da so prav uradniki (ki naj bi služili cilju, da uporabniki storitev države pridejo čim prej in čim lažje do tistega, kar jim gre), tisti, ki npr.; branijo državni proračun pred „pijavkami“, ki bi se rade prisesale nanj, preprečujejo, da bi (nezaželeni) tujci preplavili čisto in nedolžno Slovenijo itd. Dodajmo temu še uvajanje močnih nadzornih mehanizmov in že zdavnaj vsajeno slabo vest delavca v državni upravi, ki „uživa“ v privilegiju zaposlitve za nedoločen čas, in voila – imamo vse potrebne sestavine za katastrofo, beri togo in neživljenjsko delovanje pri izvrševanju državne oblasti.
Ker za to navsezadnje gre – delovanje pri izvrševanju državne oblasti, pa naj bo ta na področju izvršilne, sodne ali celo zakonodajne veje, terja, razen strokovnega znanja tudi veliko mero prilagodljivosti in sposobnosti prilagajanja življenjskim situacijam. Teh je vedno več, kot jih je sploh mogoče zajeti z abstraktnimi določbami splošnih pravnih aktov in jih nikoli ni mogoče v celoti predvideti. Odločanje zato terja tudi neko osebnostno naravnanost – hrabrost, pokončnost, razumevanje širše slike in posledic, ki jih odločitev prinese. Ob prejšnjem odstavku oblikovani mentaliteti pa bo poudarek predvsem na zavarovanju svoje lastne osebe in manj na razumevanju posameznika, ki se je na oblast obrnil.
Zakaj bi torej nekdo, zaposlen pri pristojnemu organu, tvegal in ubiral neka nova, še nepreizkušena pota za nekoga, ki ga niti ne pozna? Zato, da bo kakšna, pravilom izkušenejša, druščina v tvojem organu zavijala z očmi in tvojo „odštekano“ rešitev ali potezo premlevala ob kakšni kavici? Da bodo te govorice nato ustvarile predrazumevanje predstojnikov, ki bo negativno vplivalo na oceno tvojega dela? Da boš dobil „kontrolo“, ki bo pregledala celotno tvoje delovanje za par let nazaj? Ni smiselno – obnese se zgolj postopek po ustaljeni praksi in striktni jezikovni razlagi predpisa – če jima slediš, te nihče ne more prijeti za nič, tudi če bi kasneje kakšno sodišče odločilo drugače. Če pri tem še zadeneš logiko razmišljanja svojega neposrednega predstojnika in če si se ustrezno zavaroval z uradnimi zaznamki in sporočili po elektronski pošti ali informacijskem sistemu – boš tega konja še dolgo jahal.
Mogoče bi bilo potrebno, da si vsi mi, kadarkoli se začne debata o tem, kako je potrebno preprečevati zlorabe na področju socialne države, v mislih ne predstavljamo tistega temnega možakarja, ki prihaja z mercedesom na nek upravni organ, ampak sebe, ki smo se znašli brez dela ali v težavah. In začnemo resnično razmišljati o tem, kaj bi si takrat sami želeli.
Da se nekoč sami ne zataknemo za kak kavelj 22.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
