Navedena odločitev avstrijskega ustavnega sodišča je vzdignila precej prahu in odzivov, predvsem v medicinski stroki. Pri ustavni pritožbi je namreč šlo za več pritožnikov, ki so poskušali doseči, da bi bila omogočena pomoč pri zaključku življenja, ne da bi bili pomočniki inkriminirani. V prvem primeru je šlo za 55 let starega avstrijskega državljana, ki je trpel za multiplo sklerozo in je bil popolnoma poslovno sposoben, v drugem primeru pa pa za sicer popolnoma zdravega 75 letnika, ki pa je želel, da takšno možnost ima, saj je bil sam obravnavan za to kaznivo dejanje, ko je pomagal pri smrti svoje hudo bolne žene. Tretji je trpel za Parkinsonovo boleznijo, četrti pritožnik pa je bil zdravnik, specialist intenzivne medicine in anesteziologije.
Določba prej navedenega člena je bila v delu, ki določa pomoč pri samomoru, ukinjena, od 1. januarja 2022 pa sta zadeve (delno) uredili tako sprememba kazenskega zakonika kot tudi sprejetje zakona, katerega naslov mi je bilo nemogoče prevesti (Sterbeverfügungsgesetz). Slednji določa možnosti in podlage za odobritev pomoči pri končanju življenja. Če najprej na kratko povzamem določbe tega zakona, se lahko za takšno pomoč odloči avstrijski državljan ali oseba s stalnim bivanjem v Avstriji, ki je polnoleten in poslovno sposoben. Sposobnost odločanja mora biti nedvoumna. Pri tem mora iti za neozdravljivo, smrtno bolezen ali težko trajno bolezen s takšnimi simptomi, ki negativno vplivajo na življenje in povzročajo trpljenje, ki ga ni mogoče odvrniti.
Obstoj takšne bolezni morata ločeno potrditi najmanj dva ustrezna zdravnika, eden od njiju mora imeti medicinsko znanje paliativne medicine. Notarji nato sestavijo ustrezno listino, ki ima veljavnost enega leta, v okviru katerega lahko takšna oseba dobi ustrezen preparat, ki zaključek življenja omogoča. Listine se ne izda prej kot v dvanajstih tednih oz. izjemoma v dveh tednih, kadar zdravnik potrdi, da gre za neozdravljivo bolezen, ki vodi v smrt in je prešla v terminalno fazo (smrt bi predvidoma nastopila v roku šestih mesecev).
Zaradi odločitve avstrijskega ustavnega sodišča se je spremenil tudi na začetku omenjeni § 78 kazenskega zakonika, ki mu je dodan drugi odstavek, ki še vedno kriminalizira pomoč, če se nudi nepolnoletni osebi, če se nudi drugemu iz zavržnih nagibov ali osebi, ki ni obolela v smislu zgoraj navedenega zakona, ki ureja izdajo ustrezne notarske listine.
Še največ strokovne debate povzroča rešitev, da se navedeni preparat, beri učinkovina, ki povzroči smrt, zaužije v zasebnem okviru. Zakonsko namreč ni predvidena nikakršna zdravstvena ali podobna ustanova, ki bi to tudi izpeljala. V okviru Avstrijskega združenja za etiko in pravo v nujni medicini (ÖGERN) je potekal novembra 2021 posvet, pri katerem se je obravnavala navedena tematika (Zbornik Samoodločba v mejnih situacijah – reanimacija, oskrba in pomoč pri samomoru, št.9/2022 – Selbstbestimmung in Grenzsituationen – Reanimation/Unterbringung/Suizidassistenz). Avtorica Gloria Burda, asistentka Inštituta za kazensko pravo in kriminologijo, ki je objavila razpravo na to temo, navaja, da je prepustitev jemanja preparata zasebnim osebam brez strokovnega znanja problematična prav zaradi težav pri doziranju, ki lahko privedejo do mučne smrti, odpira pa tudi pot morebitnim zlorabam.
Vsekakor je odločitev Ustavnega sodišča Avstrije zanimiva, sploh če pogledamo, da je dikcija ustrezne kazenskopravne določbe praktično identična z našo. Zanimive so tudi posledične zakonodajne rešitve. Pri celotni stvari je presenetljivo to, da je država z izrazito katoliško tradicijo, ki ima močne zadržke do samomora, sprejela takšno odločitev. Na okoliščino strukture verskih prepričanj se sicer Ustavno sodišče Avstrije izrecno sklicuje (točka 94. obrazložitve), hkrati pa ugotavlja, da je tudi pri verujočih mogoče opaziti močno nagibanje k rešitvi vprašanja, ali omogočiti pomoč pri samomoru. Za ustavno sodišče je bilo ključno razumevanje pravice posameznika do svobodne izbire, ki po mnenju sodnikov zajema tudi pravico do dostojne smrti, prav tako pa tudi pravico, da si pri tem posameznik priskrbi ustrezno pomoč. Zakonodajalec, tako ustavno sodišče, pa mora ta izhodišča upoštevati. Razlogovanje gre v smeri, da če je dopustno, da pacient zavrne medicinske postopke, ki mu ohranjajo življenje, potem mora biti dopustno tudi to, da življenje po svoji izbiri zaključi.
Kar je seveda ključno pri zadevi je inkriminacija pomoči pri tem. Vprašanje je, kako se bo razvijala miselnost pri nas in posledično realnost inkriminacije po 120. členu KZ-1. Sam v praksi še nisem imel opravka s to problematiko. Verjamem pa, da bi bilo odločanje pri tem precej zahtevno. Ali bi bilo v določenih primerih mogoče najti rešitev v tem, da se sicer nekoga spozna za krivega, se pa okoliščine upoštevajo pri določitvi kazni, ali bolje, kar bika zgrabiti za roge in predlagati ustavno presojo. Sam sem vedno naklonjen temu, da se težavam stopi nasproti, če je nekje, kjer je podobna vrednotna struktura, problem že rešen. Ker potem se lahko tako kot na zgoraj navedenem posvetu osredotočimo na druga pomembnejša vprašanja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
