Če pustim rahlo infantilno željo po kladivcu, s katerim bi lahko tolkel po pultu ob strani, pa je tam videti nekaj, kar si vsekakor želim, oziroma menim, da si to želi pravzaprav vsak sodnik pri nas. Namreč tisto (navadno že malo v letih) damo, ki sedi desno pod pultom in ki jo kamera v teh uprizoritvah skorajda preskoči... Govorim seveda o stenografki, ki na tisto malo mašinco sproti tipka, kar stranke govorijo. Kakšno razkošje! Pred sodnikom na ekranu se besede sproti izpisujejo, sodnik pa lahko medtem mirno posluša, kar udeleženci govorijo.
Sam se namreč na vsaki obravnavi počutim kot tisti sejemski muzikantje, ki igrajo več inštrumentov hkrati in delajo z vsemi deli telesa, zraven pa še pojejo. Tako sodnik pri nas hkrati zagotavlja pravno formalno obliko postopka, spremlja sproti zapisane izjave iz prejšnjih zaslišanj, posluša, kaj govori npr. priča ali drugi udeleženci v postopku, si zraven dela še zapiske za zapisnik in seveda pazi, da vsi prisotni spoštujejo sodišče, torej, da se obnašajo primerno itd... Pravi „one man band“. Vse to pri popolnoma običajni obravnavi...
Sedaj pa si predstavljajte, da gre še za sojenje, kjer nastopajo tujci, pa se v celotno zgodbo vključijo še prevajalci. Predstavljajte si, da morate ob tem še izvesti soočenje in podobno. Nič čudnega torej, da so takšna sojenja za sodnika prava nočna mora.
Zakon o kazenskem postopku sicer stenografiranje glavne obravnave predvideva , a poskusite dobiti stenografa za to. Spominjam se primera, ko ga je naše sodišče iskalo, pa ga preprosto ni našlo. Razlog za to je pravzaprav dejstvo, da je stenografsko zapisovanje tudi drugje zamenjalo zvočno snemanje in se stenografiranje skorajda ne uporablja več. Tako sta ostali samo dve možnosti, namreč bodisi pisanje po nareku ali zvočno snemanje.
Kaj je torej s zvočnim snemanjem? Najprej, vsaj kolikor vem, so sodišča le v manjši meri opremljena za takšen način dela. Tega pravzaprav ne razumem, vsaj glede na to, da se tako stremi po pospešitvi postopkov. Gotovo je namreč, da bi postopki bili hitrejši, preprost izračun pa kaže, da bi bili tudi cenejši. Povzemanje izjave na zapisnik oz. narekovanje namreč pri vsaki izjavi za kakšno tretjino podaljša čas, ki je bil sicer porabljen za izpoved. Ta prihranek na času pomeni tudi prihranek pri delu sodnika in recimo, odvetnika, ki sta „dražja“. Tudi če se odredi prepis zvočnega zapisa, to izvede oseba z nižjo urno postavko, skratka, prihranek je očiten. Upoštevati bi bilo tudi, da pomeni nabava ustrezne tehnične opreme enkraten strošek, ki pa se amortizira pravzaprav sam, zaradi zgoraj navedenih dejstev.
Ne vem zakaj, a vedno bolj mi je všeč ideja o tem. Ima tudi drugo razsežnost, ki pa se nanaša na samo vsebino postopka. Vsem, ki izpovedujejo na glavni obravnavi namreč omogoča, da svojo izpoved podajo brez prekinitve, do katere pri povzemanju na zapisnik gotovo enkrat pride. Sicer sem že videl kolege, ki so sposobni tudi kompleksna pričevanja povzeti v celoti, a taki sodniki so redki in sam gotovo ne sodim mednje. Včasih to lahko tudi pomeni, da se pretrga tok misli in vsi vemo, kako težko je v takem primeru nadaljevati. Tako se lahko izgubijo pomembni deli neke izpovedbe.
Nenazadnje, glavna obravnava je tudi nek javni nastop, pravzaprav (zelo resna) igra, na katerem imamo vsi igralci neko vlogo. Vsaj meni se zdi, da ko narekujem na zapisnik, umetno prekinem dogajanje, ki je pomembno. Marsikaj se izgubi, zato ni nikakršen slučaj, da dandanes na glavne obravnave udeleženi pogosto prinesejo že natipkane zaključne besede, ki se jih doda zapisniku. A to ni to, bi rekli.
Ne vem, ali se bo kmalu kaj spremenilo v tej smeri... Mogoče tudi ne bi smel gledati teh nadaljevank. Drugače si bom zaželel še kakšnega strokovnega sodelavca, ki mi bo pripravljal spis, kot tisti pri „Sodnici Amy.“
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
