Ko sem zadnjič pripravljal recenzijo Kantorowitzevega dela Boj za pravno znanost, ki je izšlo v mali knjižici Pravnih obzorij, sem moral malo obnoviti svoje znanje in pobrskati po literaturi, ki se ukvarja s pravno filozofijo. Razen klasične Teorije prava Marijana Pavčnika in Arthurja Kaufmanna (ter kar nekaj drugih, ki so v moji knjižnici) je dober vir in nasploh zabavno branje knjiga The Short History of Western Legal Theory L. M. Kellya.
V njej sem našel opis dveh primerov, ki sta, ob mnogih drugih, razločno kazala, kam privede črkobralstvo, kot danes pogosto imenujemo striktno sledenje zakonskim določbam, brez upoštevanja konteksta in posledic pravnih odločitev. V času, ko je Kantorowitz s svojim spisom kritično nastopil zoper prevladujočo miselnost v pravni znanosti, zlasti zoper pojmovno jurisprudenco, so takšne odločitve predstavljale resen, dobesedno življenjski problem. Pojmovna jurisprudenca je namreč izhajala iz tega, da so pravni pojmi, ki jih nudijo zakonska besedila sami po sebi produktivni ali kot je to navedel "zgodnji" Jhering, da "so produktivni, se parijo in ustvarjajo nove".
Konkretna primera, ki ju navede Kelly sta primer, ko ribiču niso priznali odloga izvršbe na lastninskem deležu ribiške barke, ker je zakon predvideval, da so iz izvršbe izvzete "stvari, ki jih ta potrebuje za svoje preživljanje", sodišče pa je ocenilo, da lastninski delež na barki pač ni "stvar". Drug tak ekstremni primer je bil zavrnitev veljavnosti oporoke, ker se podpis oporočitelja ni nahajal pod tekstom, temveč ob datumu in torej ni bil "pod-pis".
Navedena primera kažeta, kakšne grozovite posledice ima lahko neupoštevanje posledic in konteksta sodnih odločitev (ali pravnih razumevanj nasploh). Lahko bi rekli da gre za spervertirano razumevanje reka Fiat iustitia pereat mundus - če ga parafraziram: "Samo da je po črki zakona, pa tudi če pogine svet." Na prelomu iz 19. na 20. stoletje so številni spisi vplivnih pravnih teoretikov opozarjali na to - v tem času sta, iz drugih pozicij, nastala podobno borbena spisa Rudolfa Jheringa in Georga Jellineka.
Kantorowitz je v bistvu apeliral na "hrabrost" pravnika, zlasti sodnika, ki mora ob zakonskem besedilu upoštevati širše posledice svojih odločitev, prevzeti odgovornost zanje in stati za njimi z močjo, ki mu jo daje oblastni položaj in njegova osebnost. Sicer zmagajo tisti, katerih poznavanje zakonskih določil služi zasledovanju ciljev, ki jih pravo v bistvu mora zavrniti. Tiste, ki obvladajo zakonska določila v te namene, označuje z "razredom sumljivih poštenjakov", čisto konkretno pravi, da: „Oderuh, lopov, ki redno prisostvuje sodnim obravnavam, pokvarjeni opravljivi novinar in ustanovitelj sleparskih podjetij natančno poznajo določila, ki jih zanimajo.“
Vladimir Simič je napisal recenzijo, ki spremlja navedeno delo in je kritično navedel, da je marsikomu, zdi se, da je imel v mislih predvsem sodnike, še danes dobrodošlo skrivanje za striktno črko zakona. Iz osebne izkušnje lahko potrdim, da se v kazenskem pravu niti ne tako redko, občutek "pa kaj me briga, tako piše v zakonu", prikrade v misli. Nekje znotraj čutiš, da rešitev, ki se ponuja iz zakonskega besedila ni tista, ki bi jo tudi želel, če bi se postavil v opazovalčevo vlogo. Pričakovanja drugih, izkušnje glede instančne presoje, izpostavljenost v strokovnih krogih in krogih znancev in poklicnih kolegov, pogosto tudi strah pred vplivom na osebno eksistenco, so nekateri takšni dejavniki. Zadnji mogoče še najbolj v današnjem času, ko smo vsi praviloma ujeti v različna "upniško dolžniška razmerja", službe, kjer bi si lahko ohranil pričakovano in željeno eksistenco pa redke.
Američani pogosto uporabijo cinično humorni rek ignorance is bliss, na Balkanu pa brutalno različico kako je lepo biti glup. Uspeh marsikoga je tako odvisen od tega, da bodisi ne razmišlja pretirano o posledicah, jih v celoti odmisli in redkeje, zanje nima ne občutka in ne vedenja. Redkeje zato, ker sam še vedno mislim, da ljudje nekako začutijo, da nekaj, kar so storili narobe po splošnem vedenju, tudi zanje ni prav.
Vendar pa to odmislijo in odrinejo nekje v kotičke svoje duše ali opravičijo z razlogi, ki jih ocenjujejo kot dovolj močne, da prevladajo nad pomisleki. Nekatere dobro poznamo, npr. kar (spet) Američani označujejo z Whatabaoutism - češ, tudi drugi to počnejo, zakaj ne bi še jaz. Oblastne funkcije v naši državi (Slovenija v tem seveda ni izjema), tako se zdi, so s slednjim razumevanjem pogosto obremenjene. Saj so drugi tudi kradli ali pa, zdaj smo pa mi na vrsti - različic tega razmišljanja lahko najdete kar nekaj. Kot da se ne bi razumelo, da je vsako izvajanje oblasti namenjeno nam vsem skupaj in ne samo našim pristašem.
Malo sem zašel, a mislim, da je jasno, da je mogoče gledati na kritiko, ki jo je podal Kantorowitz tudi širše, ne samo v ozkem predmetu pravne znanosti. Kantorowitz stavi na osebnost sodnika, za katero je pričakoval, da se je v tistem času zaradi kulturnih vplivov že izoblikovala do takšne mere, da je sposobna prevzeti pezo in hkrati svobodo pri svojem odločanju. Kako hudo se je zmotil je spoznal tudi sam, ko mu je nacistična oblast odvzela profesuro in je na koncu moral emigrirati v ZDA. Danes, zaprti v intelektualni balonček, narcisistično mislimo, da smo glede človeškosti in etike dosegli dovolj spoznanja in da je prevladujoča pozitivna moralna nastrojenost množice in da imamo na razpolago obsežen oblastni instrumentarij, ki se lahko spopade z morebitnimi deviacijami v družbi. A če se mene vpraša, je položaj bistveno drugačen - nezadovoljstvo, jeza in stanje duha, sta evidentna z kratkim pogledom na forume, ki so danes na razpolago. Še huje je, ker nimamo oblikovanih alternativnih načinov kako se s tem spopasti. Ko se danes odvija debata o svobodi govora, se nanjo pogosto gleda iz pozicij pravnega formalizma in pravno dopustnega - a problem je globji, celo več, kot je navedel tudi Kantorowitz, določene zadeve pravo preprosto ne more urediti. Kdor misli, da lahko spodobnost doseže s pravom, živi v zablodi.
Nekje sem prebral, da na Danskem v osnovnih šolah učijo učence empatije. Kolega Andraž Teršek je v zadnjih izvajanjih poudarjal prav moč izobraževanja. Zdi se mi, da je s tem že zaznati rahlo svetlobo zarje, ki bi prinašala spremembo. A sprejeti je potrebno, da takšna rešitev ni nekaj kratkoročnega - gre za dolgotrajen proces. A v pravi smeri. Strinjati se je namreč, da je šele oblikovanje osebnosti, ki bo razumela in dojela posledice svojih in drugih odločitev tisto, kar bo omogočilo, da bodo tudi nosilci oblasti nosilci ustreznih kvalitet. Iz idealizma v tem upanju se je mogoče lahko norčevati, da gre za naivnost, a kaj drugega nam sploh preostane?
Zgolj upamo lahko, da ga ne prehiti živalsko nasilje, katerega vznik je prav tako mogoče slutiti ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
