Ogled filma vsekakor priporočam, a za tiste, ki ga še niso pogledali, samo kratek sinopsis. Film se začne s prizorom, ki smo ga v takšni ali drugačni različici videli že nekajkrat, verjetno sta najbolj ostala v spominu filma Armagedon in Deep Impact (Zadnji udarec). Znanstveniki odkrijejo komet, ki se približuje Zemlji in grozi z njenim uničenjem, in se podajo na pot, da bi opozorili pristojne na to nevarnost. Za razliko od zgoraj navedenih primerov, kjer se tako ali drugače razkrije, da je državna oblast na takšne scenarije bolj ali manj pripravljena in ima v rezervi skrite adute, ki se uporabijo in omogočijo rešitev civilizacije (bodisi kakšnega Bruca Willisa ali super tajno orožje), v tem filmu naletijo na najbolj banalne ovire oz. razmišljanja, ki so dejansko značilni za naš čas.
Predsednico najbolj skrbi učinek na bližajoče se volitve, televizijsko voditeljico bolj kot vsebina sporočila zanima seks z Leonardom DiCapriem, takoj se pojavijo teorije zarot in ko se končno poskuša doseči rešitev z državno intervencijo (nekje se najde karikiran heroj in ustrezno vesoljsko plovilo), se vmeša še mega kapital v obliki osebka, ki je nekak amalgam Steva Jobsa, Jeffa Bezosa in Elona Muska, ki zadevo vidi kot poslovno priložnost. Vseeno ne bi rad preveč pokvaril gledanja filma, a ključno je, da se zadeva ne konča kot običajno. Na tej poti se vse inštitucije, na katere se opiramo – od državne oblasti prek medijev in nenazadnje javnost oz. človeštvo samo, pokažejo kot neustrezne, nesposobne in slepe za resnične probleme.
Film je povzročil precej burne reakcije, nepričakovano so ga močno „popljuvale“ kritike priznanih časopisnih hiš od New York Timesa do The Guardiana, celo v našem Delu sem naletel na članek, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanjem, ali takšen film, ki človeštvo prikazuje, kot nekaj kar niti nima smisla reševati, res potrebujemo. Nihilizem, kot se taka reč običajno imenuje, se v resnici zdi precej neprimerna zadeva za današnji čas.
Eden od piscev, katerega priimek – Sirota (David) ima pri nas pač poseben pomen, je v nekem intervjuju povedal, da film seveda aludira in karikira naš odnos do številnih problemov, ki so izziv za človeštvo - predvsem je imel v mislih okoljsko problematiko. A dejstvo je, da je sedanji čas še toliko bolj občutljiv na takšne poglede, ker nenazadnje opozarja na neustreznost in predvsem zmedo, ki se kaže v odzivanju inštitucij na epidemijo. Po mojem je prav zaradi tega nehote pritisnil na živec in so reakcije pravzaprav posledica tega, da je mogoče film gledati tudi v tej luči, čeprav epidemije ni imel v mislih. Večina kritike, vsaj tako jo razumem sam, izhaja iz razmišljanja, da je takšen prikaz v določeni meri subverziven in da dodatno ruši zaupanje v že tako ali tako načeto avtoriteto struktur, ki omogočajo sobivanje. In to je najmanj, kar v sedanjih okoliščinah potrebujemo.
Na določen način se s tem strinjam, a zgolj deloma. Strinjam se predvsem v delu, ki govori o zaupanju v to, da inštitucije in mehanizmi, ki omogočajo skladno delovanje in nenazadnje preživetje, delujejo. Dejstvo je, da ljudje potrebujemo to vero. Moramo verjeti, da nekje obstaja skrivnostno, tajno orožje, ki ga bo človeštvo uporabilo, ko bo res prišlo do krize. Potrebujemo takšne „specialne space shuttle“, kot so v Armagedonu, potrebujemo leteče krožnike iz Dneva neodvisnosti in potrebujemo vero, da človeštvo, ko je res ključno, „stopi skupaj, premaga razlike in reši svet“. Potrebujemo vero v tisto luč oz. svetlobo na koncu tunela, sposobno oblast, ki v kritičnih trenutkih potegne pravilne poteze in skrbi za nas, medtem ko sami dajemo svoj doprinos z izvajanjem vsakodnevne rutine. Ali kot ob najavi, da prihaja komet, ki grozi z uničenjem, Morgan Freeman v vlogi predsednika ZDA (Zadnji udarec) pove: „nadaljevali boste z delom in plačevali račune, kot do sedaj“ in hkrati sporoči, da ne bo dopustil neupravičenega kopičenja dobrin, vojnega dobičkarstva in divjanja cen.
Film ima še eno bodico, ki, ali načrtno ali ne, izpostavlja še eno značilnost uveljavljenih rešitev v filmih – posamezniki, ki jim je običajno dana vloga glavnih rešiteljev človeštva, niso primerni. Od zapitega in ne ravno inteligentnega pilota space shuttla Benedicta Draska (izbrali so igralca Rona Perlmana, znanega iz serije Sons of Anarchy) do prej opisanega milijonarja Petra Isherwella, ki pobegne s zasebno vesoljsko ladjo na nov planet, se kažejo kot neprimerni in nerazumevajoči za pomen skupne koristi. Prav slednja se mi zdi še posebej pomembna, ker razkriva to naše večno iskanje posameznika, ki ima odgovore na vsa naša vprašanja in rešitev za vse naše težave. Kako daleč lahko gre takšna zadeva, nam je zgodovina že zdavnaj odgovorila. Kljub temu pa se nekaterim še vedno zdi, da so takšno osebo našli ali pa se nahaja prav za vogalom in čaka, da nas reši (pred par dnevi so me tako v neki anketi spraševali, ali bi volil stranko nekega politika, ki stranke niti nima, in o njem ali njegovih načrtih, ne vem (in tudi drugi ne) prav ničesar).
Iz enakih razlogov se že leta trudim dopovedovati, da je treba tudi na sodnike gledati predvsem, kot na ljudi, z vsemi možnimi napakami in slabostmi (ob vsekakor prisotnih vrlinah in krepostih). Na žalost je individualistično usmerjeno razumevanje današnjega časa poseglo tudi na področje prava in se od „razsvetljenih“ posameznikov pričakujejo rešitve, ki jih ti, čisto enostavno, ne morejo dati. Nenazadnje avtoriteta prava ne izvira iz takšnega posameznika, ki ima v rokah oblastno moč. Kot je to recimo napisal dr. Aleš Novak v svoji disertaciji Narava in meje zavezujoče moči prava (ki bi, če se mene vpraša, morala doživeti tudi knjižno obliko), se avtoriteta prava kaže v prvi vrsti v njegovi zavezujoči moči oz. naši moralni dolžnosti, da pravo spoštujemo (str. 10). Nenazadnje pravna filozofija in teorija te avtoritete nikoli nista razumeli skozi odločitve konkretnih posameznikov.
Sam sem, priznam, od malega verjel, da pač „oni tam zgoraj“ vedo, kaj delajo. Težava je seveda v tem, ker bolj kot sem prihajal bliže tem mističnim bitjem, bolj sem spoznaval, da so ljudje iz mesa in krvi, podvrženi vsem hibam in skušnjavam, obremenjeni s svojimi prepričanji in predsodki. Dandanes sodobna sredstva komunikacije, družabna omrežja in podobno to vero rušijo že bistveno prej. Zato je toliko težje vzpostaviti zaupanje in vero v to, da se bodo stvari dobro iztekle. Obravnavani film to okoliščino tako jasno vzpostavi, da ostane na koncu resnično slab občutek.
Človek bi se lahko tolažil s tem, da bodo takšna dela ljudi prebudila in vzpodbudila k temu, da se na novo spopadejo z izzivi današnjega časa. A takšnih zadev je bilo že nekaj. Spomnimo se, Slavoj Žižek je pričakoval, da bo izvolitev Trumpa povzročila streznitev in reformo razmišljanja in odnosa do stvari v skupnem interesu. To se ni zgodilo, še več, težave so se še poglobile.
Nekam bo potrebno pogledati in videti rešitev – mogoče res ne navzgor, mogoče na stran in navzdol. K sočloveku in tistim, ki so (še) odvisni od nas. Se pa sprašujem, ali smo tega še sposobni, ko vse na nek način zgolj spreminjamo v „selfie“.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
