Ob tem se mi je vedno postavljalo vprašanje, kako resno pravzaprav jemljemo, da je kazenski postopek nujno pomanjkljiv spoznavni proces, zaradi česar je takrat, kadar ni mogoče doseči visoke stopnje verjetnosti, da je neka oseba storila kaznivo dejanje, treba opustiti možnost nastanka kazenskopravne posledice, torej obsodbe za kaznivo dejanje in izreka ustrezne kazni.
Stopnja verjetnosti, ki je v kazenskopravni teoriji potrebna za obsodbo, se v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi označuje s pojmom prepričanje oziroma subjektivna gotovost, ki izključuje utemeljeno verjetnost ali zgolj verjetnost drugačne odločitve.1
Takšno oziroma podobno opredelitev vsebujejo tudi drugi sistemi kontinentalnega prava. Splošni javnosti je zaradi hollywoodske produkcije, ki močno vpliva na naše dojemanje sveta, bolj znana maksima, da mora krivda obdolženega v kazenskem postopku biti dokazana »onkraj razumnega dvoma« (beyond reasonable doubt).
Načelno se v poteku kazenskega postopka postopoma zadosti vse višjim dokaznim standardom, ki se vrstijo od najnižjih »razlogov za sum« prek »utemeljenosti suma« do prepričanja oziroma gotovosti, ki sta potrebna, da se izreče sodba. Pri tem postopku, v katerem ima končno besedo sodišče, naj bi se, kot slikovito navaja prof. dr. Šugmanova, domneva nedolžnosti vse bolj načenjala in se na koncu postopka bodisi popolnoma sesula ali ponovno vzpostavila za nazaj. Glede prvega dela, torej o tem, da se domneva nedolžnosti sesuje, nimam nikakršnih pomislekov, postavlja pa se vprašanje, koliko se domneva nedolžnosti vzpostavi za nazaj, vsaj kar zadeva javnost.
Anglosaška pravna teorija se pri obravnavanju te stopnje verjetnosti spopada s podobnimi težavami kot kontinentalna, čeprav po mojem mnenju z druge strani. Pri kontinentalni teoriji se namreč zaradi strukture sodišča, kjer je odločanje o obstoju dejstev, pomembnih za odločitev, dano v roke pravnim strokovnjakom, večinoma gradi na tem, da bo sodišče v obrazložitvi sodbe lahko pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in katerih ne, kako presoja nasprotne dokaze itd., s čimer bo dosežena prepričljivost sodno ugotovljene resnice. To sicer v marsičem ustrezno stališče, ki ima temelj v filozofski dediščini kontinenta, v slovenski stvarnosti pogosto privede do čisto realnega (vendar absurdnega) prepričanja, da dobra obrazložitev sodbe ali druge odločitve daje kvaliteto dokaznemu materialu, na katerem temelji.
V anglosaškem sistemu pa se morajo spopadati s nevarnostjo, ki jo glede obstoja gotovosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, prinaša prepuščanje odločitve o tem laični poroti. Posebej pomembni so pri tem napotki, ki se posredujejo porotnikom pred odločanjem.
Tudi pri tem sistemu pa vidimo, da sama fraza onkraj razumnega dvoma ne daje kaj več opore. Vsebino tega standarda tako poskušajo pojasniti s podobnimi stališči, kot jih uporabljamo v kontinentalnem sistemu. Tako mora porota po enem izmed stališč biti prepričana (be sure) o obsodilni sodbi, kar je zelo podobno našemu subjektivnemu prepričanju, seveda brez dojemanja, da je dogajanje v tem spoznavnemu procesu mogoče popolnoma pojasniti. V enem izmed standardnih del, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, je pri tem posebej poudarjeno, da »je ne glede na besede, ki jih izberemo, da izrazimo kazenski standard, poroto treba pripraviti do tega, da ceni svojo vlogo pri varovanju nedolžnih pred hudo moralno škodo, ki jo prinese krivična obsodba«. 2
Naj se vrnem k že omenjenemu »sesuvanju« domneve nedolžnosti v kazenskem postopku. Ta proces je v kazenskem postopku zaradi svojega izhodišča v utemeljenosti suma, s katerim se začne glavna obravnava, sprejet kot bistveno bolj verjeten od nasprotnega – da se bo domneva nedolžnosti vzpostavila za nazaj. Pogosto je prav zaradi tega oprostilna sodba sprejeta s presenečenjem ali pa se celo, kot je v zadnjem času pogosto mogoče slišati, hodi na sodišče »dokazat svojo nedolžnost«. Če mislimo z domnevo nedolžnosti resno, tega nikomur ne bi bilo treba storiti. Za razumevanje kazenskega postopka je ključno, da sprejemamo njegove nujne spoznavne pomanjkljivosti in posledice, ki jih to dejstvo prinaša.
Ker naša teorija gradi na stališču, da se v kazenskem postopku oblikuje resda specifična, a vendarle ustrezna resnica, na kateri temeljijo pravne posledice, je verjetno svetoskrunsko predlagati, da mora biti javno dojemanje nekega kazenskega postopka toliko bolj skeptično, kolikor hujše je kaznivo dejanje. A glede na posledice, ki jih prinese kazenski postopek, je to vsekakor bolj primerno.
(1) Dežman, Erbežnik: Kazensko procesno pravo, str. 552-553
(2) Paul Roberts, Criminal Evidence, str. 366
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
