Ne morem se prav odločiti ali sem postal že star ali pa samo čas tako hitro teče, a dejstvo je, da se je pogled na nekatere stvari v mojem času, tako spremenil, kot da bi preteklo nekaj stoletij …
Še v osemdesetih, ko sem delal v takratni milici, smo se ob povečevanju zanimanja javnosti za delo v , danes bi rekli »zasebnem sektorju« in posledično večjih zaslužkih »obrtnikov« (»podjetniki« so prišli šele konec osemdesetih z Markovičevo vlado«), hecali, da si bomo kupili križišče in tudi sami postali privatniki. Mariborska zgodba z vzpostavitvijo radarjev na križiščih mojega rodnega kraja se mi je tako, ko sem izvedel zanjo, v resnici zdela samo moderna verzija tega heca.
Da si determiniran s tem, kar si se naučil v mladosti, ne morem zanikati in se tudi ne trudim, a vendarle sem bil prepričan, da obstajajo določene meje, kjer se država in zasebno, čisto zaradi higiene, ne more pajdašiti z kapitalom.
Recimo, učili so nas in učil sem druge, da je moderna država, v 19. stoletju, po načelu laissez-faire puščala ekonomiji prosto pot, in sama predstavljala tanek zaščitni ovoj, ki je zlasti z represijo državnega aparata igrala nočnega čuvaja svobodnih (beri: sebi prepuščenih) državljanov. Enako sem se učil, da takšna vloga države ni bila dovolj in tudi o tem, zakaj je država nato postala bistveno večji igralec tudi na področjih, ki so bile v tem prvotnem okolju pridržane zasebnemu.
Da se danes, pod očitno edino zveličavno premiso učinkovitejšega upravljanja s strani zasebnih lastnikov, vračamo nazaj, mi verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati. Tudi spreminjati te dokazane neumnosti ne morem in ne mislim. Gremo pač tja, kot gremo.
Kljub temu pa sem bil prepričan, da bo še kar nekaj časa trajalo, preden bo prišlo do takšnih idej na področjih, ki zadevajo represijo oz. izvajanje tistega, kar tvori bistvo države, torej »monopola (tudi fizičnega) prisiljevanja«. In sem se očitno motil.
Navidezno je mariborska ideja dobra. Lokalna skupnost, ki ima težave s prometno varnostjo in lastnim proračunom najde zasebnika, ki ji je za odstotek pri »zaslužku« z kaznovanjem, pripravljen postaviti potrebno infrastrukturo za ugotavljanje in pregon prekrškov. Cestno prometna situacija je, kot vemo vsi, problematična, in uporaba prisile oz. kaznovanja, tudi javno nesporna. Navidez seveda.
Kot je mariborski primer jasno pokazal, je dejstvo, da je kršitev veliko več, kot si je to siceršnja javnost predstavljala, oz. še več, vsaj upam da je tako, »javnost« je ugotovila, da krši predpise sama. Tukaj se seveda ne morem upreti majhni škodoželjnosti. Po prepričanju, ki so ga med ljudi zasejali mediji, so namreč povzročitelji prometnih nesreč nekakšni psihopati, ki jih je zgolj peščica in po slovenskih cestah čakajo na ustrezno priliko, da povzročijo škodo. V resnici je dejstvo, da je prometna nesreča praviloma rezultat več dejavnikov in tudi stopnja krivde takšna, da takšnega zaključka ne dopušča. A lažje je verjeti v to, kot v dejstvo, da smo danes v pretežni večini, in zaradi številnih razlogov, kršitelji cestno prometnih predpisov. Od splošne odtujenosti do izoliranosti, od nakopičene agresije do otopelosti, ki nas determinirajo v vsakodnevnem življenju, vse to prenašamo tudi na vedenje v javnem prometu. In tega tudi kaznovanje ne bo spremenilo. Dopuščam verjetnost, da prej obratno (požiganje teh radarjev to očitno dokazuje)
A če se vrnem na začrtano temo.
Kar je izrazito za zasebno gledanje v konkretnem primeru je izrazit »overkill« z količino postavljenih radarjev. Če sem pravilno slišal, gre za 30 enot, kar mislim, da ne doseže niti količina vseh radarjev na slovenskih avtocestah. Razlog je popolnoma ekonomski – večje število enot – večje število ugotovljenih prekrškov – večji dobiček. Ker z zadevo nisem podrobneje seznanjen, ne morem komentirati, ali se je pri tem upoštevalo potrebe oz. tako imenovane kritične točke, ki terjajo večji nadzor.
Prav to dejstvo pa je tisto, kar me najbolj moti. Ko se enkrat vzpostavlja miselnost, da so kršitve dobre za proračun (ali račun), pridemo do točke, kjer se popolnoma razvrednoti načelo, da je ne samo kazensko ampak tudi kaznovalno pravo nasploh vedno in samo »ultima ratio« - skrajno sredstvo države. Kot tako pa ga lahko država gleda samo takrat, kadar ni obremenjena z ekonomskimi učinki.
Ne pozabimo, ekonomija je totalitarna ideologija, zajema delovanje posameznika na vseh področjih. Resno se sprašujem, ali smo se sploh kaj naučili iz zgodovine …
PS.
Manj resno pa si seveda želim privatnega kazenskega sodišča (in en majhen zaporček za dobro penzijo)Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
