Osebno mi je najbolj všeč, da v tej fazi postopka sodišče ni obremenjeno z dodatno logistiko, ki zajema izbiro porotnikov, kar omogoča, da je sodnik bolj fleksibilen pri določanju terminov narokov. Mogoče še bolj pomembno je, da se v tej fazi opravi neke vrste »očiščenje« zadeve pred njeno vsebinsko obravnavo v smislu, da se opravijo vse zadeve, ki se tičejo izločanja dokazov, sodnikov in nenazadnje priprave in očrtanja »spornega« območja dokaznega postopka.
Glede prvega, torej izločitve dokazov je jasno, da je obravnavanje lažje, ko se enkrat razčisti (ker o sklepu v pritožbi odloča višje sodišče) ali je kaj nezakonitega v materialu, s katerim ugotavljamo dejansko stanje. Celo več, obravnava se lahko osredotoči prav na tisto, kar je njen glavni namen – ugotavljanje dejanskega stanja. Ta »predmet« glavne obravnave je še bolj skoncentriran, če se na prednaroku opredelijo za vse strani nesporna dejstva, kar olajša in pospeši samo obravnavo.
Čeprav je danes v ospredju zanimanja priznanje obtoženega, pa je za »razpravljajočega« sodnika prav v prej navedeni zvezi pomembno tudi, da lahko, kot to določa 285.d člen obtoženi navede, katera dejstva v obtožbi priznava. V praksi se je pogosto pokazalo, da za obtoženega niso toliko sporna vprašanja obstoja objektivnih elementov kaznivega dejanja, temveč bolj vprašanja povezana z krivdo, ki pa dokazni postopek pogosto peljejo v drugačno smer. Na žalost pa se prevečkrat zgodi, da, verjetno v izogib prejudiciranju, obtoženi zanikajo prav vse iz obtožnice, kar ima predvsem stroškovne posledice.
Očitno je, da se tako kot pri mnogih stvareh, vrag skriva v podrobnostih. Recimo, sam zastopam stališče, da je opredelitev državnega tožilca glede sankcije, ki jo bo zahteval ključni element za obtoženčevo odločitev o tem, kako bo oblikoval svojo obrambo. Po drugem odstavku 269. člena je predlog tožilca o višini kazni še vedno fakultativna vsebina obtožbe, a sam menim, da je negotovost obtoženega glede kazni pred samim začetkom kazenskega postopka, nezaželena.
Kakorkoli že obrnemo, dejstvo je, da samo obtoženi resnično ve, ali je dejanje storil ali ne – dokazni postopek, pa naj bo še tako temeljit in utemeljen na materialnih dokazih nam daje samo sliko oz. videnje nekega dogodka, tako rekoč iz tretje roke. Razkritje vseh kart, v tem primeru višine kazni, je zato zanj ključen element, ki se mu ga ne bi smelo odrekati.
Izza našega pulta je tudi dokaj opazno, da se z možnostjo vplivanja na postopek in njegov rezultat, občutno spreminja tudi odnos med obtoženim, njegovim zagovornikom, pa tudi tožilcem. Obtoženi ima, in tukaj ocenjujem, da gre za kvalitativno spremembo, v njegovem položaju, ob prej navedenih elementih, bistveno večjo vlogo. Če poskušam ostati zelo nevtralen bi rekel, da bo se s tem zmanjšalo število primerov, ko glavna obravnava pomeni predvsem igro »kdo bo koga«, ne da bi se pred tem upoštevalo obtoženčevo mnenje, kar je dokaj pogosto. Verjamem, da to marsikomu ne bo všeč, a prav tako prepogosto vidim, da se prav s takim pristopom povzroča škoda, tako obtožencu, kot tudi drugim strankam, ki so se v postopku znašle.
Kot zadnje naj omenim še narok za izrek kazenske sankcije, za katerega ocenjujem, da je v kvalitativnem smislu za sodišče in obtoženega prinesel največ. Sam sem v postopku vedno pogrešal možnost, da obtoženi, neobremenjen glede vprašanja, ali mu bo dejanje dokazano ali ne, navede tiste okoliščine, ki so pomembne za določitev višine kazni. V praksi se tukaj pogosto razkrijejo zadeve, ki so bile prej, zaradi nujne pomešanosti vprašanj, zamolčane in so mi še bolj utrdile stališče, da je dejansko potrebno, tudi v »klasičnem postopku« procesno ločiti odločanje o kaznivem dejanju in odločanje o kazni.
O tem, kakšni (tudi iracionalni) pomisleki se porajajo zaradi tega, ker so se postopki občutno pospešili in krepko dvignili storilnost sodišč pa kdaj drugič.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
