Teta je naredila načrt, sosedi in prijatelji so priskočili na pomoč, pojavil se je „majster“, ki naj bi te reči obvladal in se je začelo. Meni, ki sem bil takrat že dovolj star, je bila dodeljena samokolnica in z njo sem vozil opeko na delovišče. Gradnja je potekala presneto hitro, ob močni podpori domačega žganja, katerega izdelava je bila očetov hobi, „pijača“, kakor so v Goricah imenovali vino iz jabolk, pa je tudi tekla v potokih. Klančina, narejena iz „fosna“ - debele deske, je postajala, tako kot je rasel zid, vedno bolj strma. Čez nekaj časa se je bilo potrebno kar precej potruditi, da si samokolnico spravil na vrh. Kakorkoli že, ko je bilo zgrajenih za kak meter in nekaj zidu, se je ugotovilo, da je sicer slednji zelo lep in trden, da pa manjkajo ustrezne odprtine, ki so običajne za tako zgradbo. Namreč okna in vrata. Vsi sodelujoči so bili že lepo okrogli, beri pijani, še posebej „majster“ in prizor obračanja in preučevanja tetinega načrta, je bil zame precej zabavna reč. Glede vrat sicer nisem prepričan, mislim, da so tisti del zidu nekako izbili, okna pa so nato za vedno ostala pol manjša od načrtovanih in je hišica od daleč vedno spominjala na nekakšen bunker. Oče je potem nekje za kritino strehe našel jekleno pločevino (bil je velik ljubitelj tega materiala), in ta je vse do dne, ko smo posestvo prodali, videz bunkerja samo poudarila. Hišica pa je na koncu, paradoksalno, spet služila kot hlev za ovce. A to je že neka druga zgodba.
Na ta dogodek sem se spomnil, ko sem gledal dogajanje in manevre ob odstopu predsednika vlade. Zadeva, milo rečeno, spominja na tisto opletanje z načrtom, ko so okajeni zidarski svati z mojstrom, poskušali najti načine, kako narediti okna in vrata po načrtu, hkrati pa ne porušiti resnično lepo zgrajen zid. Vsi so vedeli, bolj ali manj, glede na okoliščine, da je glavni krivec za godljo, v resnici „majster“, a hkrati so pri tem sodelovali sami in spomnim se, da so prisotne ženske, kar precejkrat izjavile, kako oh in ah je prekrasen zid in kako oh in ah, gre „majstru“ delo lepo od rok. Potem pa je bil vsega kriv načrt, pa čeprav se je slednjega na začetku le na hitro preletelo, potem pa delalo po sistemu – se bo že izšlo.
Načeloma ni kaj, današnja politika tako ali tako nima prav dosti manevrskega prostora. Osnovna izhodišča so, kot je to že pred časom ugotovil Francis Fukuyama, konec koncev zabetonirana, vse ostalo so nianse, kot bi rekel Balaševič. Na področjih, ki so pomembna za širšo javnost, zaradi vpliva številnih faktorjev, že na področju Evropske unije večjih premikov ni mogoče doseči, v Sloveniji pa se zaplete še pri bistveno bolj banalnih zadevah. Teh sploh ni potrebno naštevati, še najbolj zabavno je opazovanje sage o tunelu pod Karavankami. Tukaj imamo neposredno primerjavo s sosednjo Avstrijo, ki ga že veselo gradi, medtem, ko se sami spotikamo na načine, ki so vredni uprizoritve v kakšni komični nadaljevanki. Če bi bil to edini primer, bi še šlo, a to je že skoraj slovenska nacionalna značilnost pri vsaki malo večji stvari – drugi tir, TEŠ 6, NEK 2, da o avtocestah niti ne govorimo.
Na pravnem področju so stvari podobne. Če je bila uveljavitev samostojnosti enkratna zgodovinska priložnost, da stvari resnično dobro, na podlagi izkušenj, znanja in političnega konsenza, postavimo na novo, in je nekaj tega celo uspelo, je to s potekom časa postajalo vse težje. In na koncu od tega zagona ni ostalo praktično nič – zakonodajne rešitve so postale pogosto zgolj mašenje lukenj in skropucala, ki že ob sprejemu v sebi nosijo klice bodočih težav.
Takšno stanje duha, ki se kaže sedaj, je težavno iz več razlogov. Ljudje niso ovce in naj sodelujoči v tej politični aritmetiki še tako resno govorijo, kako jim gre zgolj za to, da država ustrezno deluje, vedo, da gre preprosto za poskuse, kako se izogniti ponovnemu preverjanju volje ljudstva. Ker ljudstvo je v demokratičnem sistemu edini „problem“, njegova volja je preveč nepredvidljiva. V sedanji politični konstelaciji se dobro ve, da, če pride do volitev, bodo nekateri akterji izginili s političnega prizorišča. Vsak, ki malo pozna ustavno pravno ureditev in delovanje političnega sistema, pa tudi ve, da je odstop predsednika vlade v tej luči še kako imel smisel. Bil je pač pravi trenutek.
Takšno prozorno sprenevedanje politične elite je dolgoročno samomor za tradicionalne politične stranke in nikoli nisem razumel te kratkovidnosti. Bolj, kot se v svetu pojavlja trend potovanja glasov na levi in desni ekstrem, bolj se trudijo vzdrževati nestabilno sredinsko držo. Nigel Farage je imel prav, ko je v svojem govoru ob odhodu iz Evropskega parlamenta zabrusil: „Guess what, Populism is popular!“ In slednjega se je pač bati, ker njegova retorika povzroča posledice tudi na pravnem in nenazadnje celo kazensko pravnem področju, kar je zgodovina jasno pokazala.
Če se vrnem na začetek, kljub temu, da je hišica bila vse prej kot lepa, jo vendarle pogrešam; tam sem lizal svoje srčne rane, pisal (na srečo nikoli objavljene) pesmi, se vanjo zatekal, ko mi je civilizacija presedla, in čutil duševni mir, ko so prasketala polena v „šporhetu“. Tam sem, po tistih nesrečnih zidovih, lepil narisane sheme sodnih postopkov, ko sem se pripravljal na pravosodni izpit in žebral pred njimi, skorajda tako, kot je to videti v Jeruzalemu. Tam sem opazoval sončne vzhode nad dobrenjsko dolino in še dolgo po njegovi smrti, poslušal, kako je oče hodil mimo nje na jutranji lovski obhod. Še zdaj, ko se po avtocesti peljem proti Šentilju, jo z nostalgijo opazujem, kako čepi vrh Griča, kot smo posestvo imenovali.
Ah ja, še žabe. No, te so na koncu tudi doživele svoje zadoščenje, ker sedaj sam živim na Barju. Pa naj si to zadnje vsak razlaga, kakor hoče.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
