Ne, ne, ne mislim na meseno verzijo tega izraza, temveč na tisto, ki jo SSKJ opredeljuje kot /pojav, da se nekdo odpoveduje načelom, idealom zaradi materialnih koristi/. Potem, ko je njena prvotna različica dobila tudi v sodbah sodišča EKČP svojo legalnost, je očitno vedno bolj običajno, da se tudi njena izpeljava vsaj legitimira, ne vidim pa dosti možnosti, da se v prihodnosti tudi ne bi legalizirala.
V oči sta mi padli namreč dve oz. tri novičke, ki samo potrjujeta nekaj, kar sumim že dokaj časa. Prva se nanaša na nizozemskega psihologa, ki je ponarejal podatke in s tem omogočal ustrezne rezultate znanstvenih raziskav, druga nemškega izobraženca, ki po naročilu piše doktorate in podobna znanstvena dela in tretja, razkritje o okuženosti določenih ekonomskih strokovnjakov z interesi multinacionalnih družb. Če k temu dodam še knjigo Bena Goldacreja »Bad science«, ki sem jo prebiral pred kratkim, se nujno pojavi sklep, da tudi osnovna opora civilizacije - znanost ali, če hočete tudi stroka, počasi prehaja v proizvodnjo potrošnih in s tem tudi prehodnih dobrin.
Pravna znanost je tako ali tako, predvsem zaradi stereotipov o pravnikih, bila vedno podvržena določeni sumničavosti o njenih kvalitetah, zlasti kar se tiče objektivnosti. Ker pa je pravo, če že niste ravno pristaš kakšnih klasičnih naravnopravnih teorij, pač produkt človekovega delovanja in s tem močno povezano z ne popolnoma predvidljivo človekovo naravo, se je temu dalo, vsaj na načelni ravni, odpuščati. Prav zaradi tega sem se sam najraje posvečal prav teoriji prava, ker je ta še najmanj trpela od muhavosti človekove zakonodajne vneme.
Da to početje ni prav nič lukrativno, ti je jasno dokaj hitro in tako ostaja ta segment pravne znanosti vedno malce arhaičen in nerazumljen, materialna podstat njegovih privržencev pa, milo rečeno, skromna. No, je pa prav zaradi tega manj izpostavljena skušnjavam in to včasih veliko pomeni. Da bi sedaj trdil, da nikoli niso obstajale skomine po tem, da bi bil deležen bogato financiranih raziskav in projektov, do katerih je imel dostop pozitivnopravni segment, bi bila debela laž.
Na srečo ima pravo tudi značilnost, da je dejansko mogoče, prav iz zgoraj navedenih razlogov – torej človekovega delovanja, imeti več – v objektivnem smislu pravilnih mnenj in ugotovitev po sistemu »Quot capita, tot sensus« oz. koliko glav toliko mnenj. In se lahko zaradi tega tudi elegantno ognem trditvi, da kdaj pa kdaj mnenje oblikoval materialni interes naročnika ali izvajalca.
A če pustimo pravo ob strani, na srečo imamo znanosti, ki temeljijo na objektivnih, ponovljivih in preverljivih podatkih, kjer je trditve mogoče matematično in eksperimentalno preveriti. Prav takšna znanost je tista, ki predstavlja trdno okostje civilizacije, ki ga niti muhavosti človekovega bistva ne morejo zamajati. Do znanosti na teh temeljih sem vedno gojil veliko občudovanje in čutil dobršno mero ponižnosti – zlasti zaradi tega, ker neizprosnost in amoralnost številk in podatkov ne ustrezata najbolj moji čuteči duši.
Očitno pa je, da tudi v znanostih, ki so bile prav zaradi svojih, vsaj pretežno objektivnih podlagah svojega predmeta, dokaj imune na človeški pohlep, prihaja do primerov, ko se namensko kršijo zgoraj navedena znanstvena načela. Goldacrejeva knjiga te primere, zlasti v medicini, natančno opisuje.
Ko je Platon pisal o filozofih – kraljih, je imel pred očmi ljudi, ki so zaradi zapisanosti resnici, najbolj primerni za vodenje neke države. Če bi poskušal oblikovati analogijo z moderno družbo, bi rekel, da je prav znanost tista, ki zaradi zapisanosti svojim načelom, preprečuje, da bi se vse sprevrglo v ples pred zlatim teletom. Toda – sodobna družba je postavila kot merilo resnice premoženje, bogastvo – kratko povedano – denar. Resnico prinaša tisti, ki prinaša denar, glasi nova mantra.
Dejstvo je, da se v časih negotovosti, ljudje z upanjem obračamo prav k znanosti, ki naj nam da odgovore na pereča vprašanja. Predvsem zaradi tega, ker je prav slednja tista, ki mora nuditi trdno oporo ali pa vsaj ponuditi nabor mogočih izhodov. To od nje ne samo pričakujemo, ampak celo zahtevamo.
Danes je tako, da nas v prostituiranje v na začetku navedenem smislu, praktično silijo že pri iskanju materialnih virov našega preživetja. Kaj pa so drugega nasveti, kako se ustrezno predstaviti delodajalcu, ki jih beremo v vse več časopisih, kaj pa je drugega vsesplošno stanje duha, ki zahteva, da se pokorimo vsem možnim ukazom, da bi užili materialne ugodnosti?
In če smo že, za ljubi kruhek, v to prisiljeni, upamo vsaj, da znanost tega ne počne. V tem trenutku, zlasti ekonomija.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
