Sam sem bil, priznam, pri misli na uvedbo kapitalističnega sistema, precej skeptičen. Sem pač miselni produkt tistega časa – človek, ki so mu od malega vtepali v glavo, da je kapitalizem gnil sistem, da je socialistična družbeno ekonomska ureditev logična in zgodovinsko nujna stopnja na poti v komunizem, kjer bo vse urejeno po načelu »vsakemu po njegovih potrebah«
No, tisti možakar je svoje zavzemanje za svobodni trg in vse, kar sodi k kapitalizmu, utemeljil s tem, da bo potem tudi on, kot delavec imel 1500 mark plače in da bo vozil mercedes. Takšno je pač bilo njegovo razumevanje, ki so ga potrjevali tisti, ki so kot zdomci delali v Nemčiji. Spomnim se, da sem mu že takrat rekel, da je v TAMU najmanj 2/3 delavcev za uspešno kapitalistično delovanje preveč in da je veliko vprašanje, ali bi se v okoliščinah svobodnega trga sploh lahko obdržal.
Ne vem, kaj se je zgodilo s tem človekom, a TAM je po osamosvojitvi hitro propadel in sedaj na njegovem pogorišču dela bistveno manj ljudi. Sanje o mercedesu in dobri plači pa so verjetno z mnogimi firmami tudi ugasnile.
Tega pogovora sem se spomnil sedaj, ko se dogajajo vsi ti »punti« v nekdaj paradnih konjih slovenskega gospodarstva. Dogaja se namreč tisto, kar se je prej ali slej moralo zgoditi in predstavlja, pa če to priznamo ali ne, zadnje spastične krče nekih davnih časov.
Na žalost se, vsaj takšen je moj občutek, kaže vsa beda slovenske stvarnosti, ki se je nekaj časa prodajala kot gospodarski in politični čudež. Potemkinova vas, kjer kulise počasi padajo in se kažejo barake v ozadju.
V Evropo smo namreč, tako sem prepričan, stopili prav s temi kulisami. Da ne bi bilo preveč pritiska na javne finance, so plače v javnem sektorju stale, tudi za to, da smo dobili evro. Noben ni hotel videti tudi tistega, kar se je in se očitno še sedaj, dogaja za tovarniškimi zidovi in v delavnici številnih, takšnih ali drugačnih podjetnikov – neplačevanje obveznosti iz pogodb in predpisov, nizke, pravzaprav mizerne plače tistih, ki smo jim včasih rekli proletarci in druge zadeve, ki mejijo na, če že niso, grobo izsiljevanje.
Vzpostavile so se tudi druge vrednote, načelo »every man for himself« ali brigaj se zase in njegove inačice. Zato seveda ne čudijo izjave, ki si jih privoščijo tisti, ki živijo ob izkoriščanju možnosti, ki jih ta sistem daje in ki kažejo, da se na ljudi, ki vendarle predstavljajo večino prebivalstva, gleda kot na »stoko«, ki potrebuje predvsem bič, da bi ubogljivo vlekla plug dalje. Zato se jim tudi pove, da »fabrka« ni socialna ustanova, da so sami krivi, kaj pa si kupujejo cunje na kredit in podobno.
To sicer nima neposredne zveze s tem, kar naj bi kot kazenski sodnik pisal v teh kolumnah, čeprav bo iz tega dogajanja verjetno izšla tudi kakšna kazenska ovadba. A me kljub temu skrbi, sedaj tudi javno izkazan odnos in vrednote, ki jim v tej družbi sledimo. To pa ima neposreden vpliv na število, pa tudi vrsto, kaznivih dejanj.
Najbolj pa me skrbi to, da, vsaj zaenkrat, ni nobene ideje, na katero bi se družba lahko oprla ali ji sledila. Takrat smo imeli vsaj misel, da če bomo samostojna država, bo bolje. Ali pa, kot je navedeno na začetku, tudi sanje o mercedesu in 1500 markah plače. Ali pa, če bomo v Evropi bo bolje …
Kaj pa sedaj?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
