Sedaj, ko gledam in spremljam „politično krizo“, se mi vedno bolj v ospredje postavlja vprašanje, zakaj za vraga, vsako spremembo nosilcev oblasti spremlja takšen pridih konstantne revolucije?
Da bom konkretnejši; od znamenitega citata Janeza Drnovška, da, če bo šel, se bodo še pobili med sabo, do zadnjih dveh predsednikov vlad, ki sta dobesedno napovedovala vesoljni potop, če bosta morala oditi oz. prepustiti mesto nasledniku, se ustvarja neka fama, da v Sloveniji razen par posameznikov, ni nikogar, ki bi bil sposoben tole našo državo upravljati na primeren način in da bo, če trenutna oblast pade, najmanj konec sveta, lakota, kuga in kar je še takšnih katastrof bibličnih razsežnosti.
Kadarkoli nekdo poda takšno izjavo, si ne morem kaj, da se ne bi spomnil na dogodek s poljskim državnim vrhom, ki je doživel letalsko nesrečo. No, Poljska je zadevo preživela in je še vedno, kot zatrjujejo, ena bolj uspešnih držav v EU (seveda ne zaradi nesreče, temveč kljub njej).
Nujno vprašanje ob vedenju, da praktično vsakodnevno po celem svetu frčijo raznorazne vladne delegacije s takšno ali drugačno zasedbo je, ali smo torej sploh sposobni kot država preživeti, če se slučajno zgodi kaj takega? S podobnimi zadevami smo že imeli težave in če se spomnite, smo morali zaradi nesreče ministra Bizjaka kasneje uvesti na ministrstvo državnega sekretarja, ki ga nadomešča v takšnih primerih. Verjetno bi, če bi izvedli anketo, kdo nadomešča predsednika države v primeru njegove odsotnosti, zgolj 5 % Slovencev vedelo, da je to predsednik državnega zbora, kar po mojem tudi kaže na to, da gledamo na te zadeve, kot praktično nemogoče.
Verjetno je specifika slovenskega razmišljanja v tem, da so določeni posamezniki nenadomestljivi in zaradi tega pravzaprav teh zadev nikoli nismo predvideli, temveč smo jih reševali takrat, ko je do takšne ali podobnih situacij prišlo. Zdi se mi, da glede tega še vedno ostaja ugotovitev, ki jo je o takrat jugoslovanski družbi podal nek, mislim da britanski opazovalec, češ, glede organizacije niste prav dobri, a v improvizaciji vam na svetu ni para. Glede tega je zadnja razprava o 11. členu Zakona o Vladi, pravzaprav pričakovana.
Če potegnem pod črto, imamo izoblikovanih nešteto poti in možnosti, kako priti na oblast oz. doseči funkcije izvajanja oblasti, njenega prenehanja oz. sestopa pa, kot da ne jemljemo v ozir. Po sistemu, važno je, da pridem gor, potem pa bom že kako oz. da bom malce zloben, potem pa me lahko odnesejo samo z nogami ven. V teh dvajsetih letih, kar imamo svojo državo, je tako jasno samo nekaj in sicer, da se vsake štiri leta dogajajo male revolucije in ne samo menjava nosilcev vodilnih struktur. Posledice so za državo seveda slabe.
Če sem mogoče nejasen, naj spet uporabim analogijo z barko, ki jo imajo naši politiki tako radi. Recimo, na daljši plovbi se je potrebno izmenjevati pri krmilu in glede tega obstajajo določena pravila, po katerih razdeliš dan na izmene in potem posamezna izmena upravlja barko, medtem ko preostali del posadke počiva. Točno določena in vnaprej postavljena pravila odvračajo nejevoljo med posadko in preprečujejo tudi preutrujenost. Pri tem jasno vsakokratni krmar ne spreminja temeljnih odločitev o plovbi, kot je recimo glavna smer oz. cilj, kamor se želi priti. Ne vem, kam bi recimo prišli, če bi se vsakokratna izmena odločila, da bo za razliko od prejšnje za 180 stopinj spremenila smer (pravzaprav vem – nikamor!).
Če se vrnem nazaj na za enkrat trdna slovenska tla, bi rekel, da je skrajni čas, da se postavijo nekakšni osnovni cilji R Slovenije, ki bi temeljili na širšem konsenzu in h katerim bi se zavezali politični akterji. Saj nihče (upam vsaj) nima v načrtih totalnega in trajnega prevzema oblasti, temveč delovanje v okvirih slovenske ustave. Se pravi, vsem mora biti v interesu, da ko nekoč sedejo za krmilo te države, najdejo slednjo v dobrem stanju in z vzpostavljenim optimalnim delovanjem. Določeni odmiki, kot rezultat vsakokratne prevladujoče ideologije, so seveda popolnoma normalni, a spet ne taki, da se vsake štiri leta (ali celo manj) vse postavi na glavo. V Sloveniji je prav zaradi njene majhnosti, vsaj teoretično to možno doseči, pa čeprav na ravni najmanjšega skupnega imenovalca.
Če se vrnem k konzervativcu v meni: sam bi želel, da se vzpostavi jasna zasnova recimo o tem, na kakšen način bo naslednjih 30 let organiziran javni sektor države, da se postavijo trdni in trajni pravni okviri temeljnih pravnih postopkov in vsebin (ZKP, ZPP, ZGD itd.), določi obseg svobode zasebnega sektorja ter se doseže jasna predstava o tem, kakšni so gospodarski in socialni cilji države in sredstva za njihovo dosego, vsaj v tistem delu, kjer stroka nudi kolikor toliko jasne odgovore. Saj to smo že znali storiti, samo takrat se je to imenovalo »priznanje države« in nato »vstop v Evropsko unijo« in vsaj glede tega ni bilo dvoma. In če smo znali v odnosu navzven v tem obdobju delovati kolikor toliko složno (in pokazali tujim gospodarjem, kako pridni smo (malce sarkazma ne škodi)), ne vem, zakaj tega navznoter ne bi zmogli (pokojninska reforma je dokaz temu) .
Za izpeljavo teh osrednjih vsebin morajo vsakokratni izvajalci tudi zagotoviti, da bo delo potekalo tako, da bo lahko vsak trenutek naslednik vstopil v obstoječe stanje in poprijel tam, kjer je predhodnik stvari pustil. V preostanku pa, ki se ga tudi finančno določi, pa se lahko grejo kar se mene tiče, tudi na naš račun, še naprej kavboje in Indijance ali partizane in domobrance ali iščejo strice in tete iz ozadja, udbomafijo in klerofašiste (ker očitno tega ne bo konec še naslednjih 400 let).
Verjetno se mnogi, v katerih rokah je sedaj ta možnost, tega ne zavedajo. Pa bi se morali, ker, kot je to razvidno, strasti že prekipevajo, v različnih interesnih skupinah na različen način. Ko se bo iz tega izlegel pravi konflikt, bo prepozno.
PS.
Razvite demokracije so za takšne primere izoblikovale t.i. „vlade v senci“, ki so bile dobesedno opozicijska preslikava delujoče vlade. Pri nas je par krat prišlo do te ideje, a niti ena ni delovala omembe vreden čas. Tudi to pove marsikaj o našem dojemanju demokracije. Zaradi slednjega tudi ostro nasprotujem večinskemu volilnemu sistemu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
