Ta odnos do medijev je nenazadnje izkazan tudi z dejstvom, da je šele leta 2007 (Uradni list RS, št. 82/2007 z dne 10. 9. 2007) v Sodnem redu dodano nekaj več določb glede način komuniciranja sodišč z mediji v zadevah, ki sodijo v zagotavljanje javnosti dela, dokončno priznanje, da sodišča do javnosti potrebujejo bolj celovit in strokoven pristop, pa šele z določitvijo službe za stike z javnostmi pri Vrhovnem sodišču v taistem predpisu (Uradni list RS, št. 22/2010 z dne 19. 3. 2010).
Če poenostavim, s strani sodstva do medijev obstajajo zavore, ki jih vsebujejo pravzaprav vsi normativni sistemi – Morala/etika, tradicija/običaji in nenazadnje zakon. Pot ima torej številne ovire.
Na podobne dileme in zadržke je naletela tudi praksa v ostalih evropskih državah, še pred tem pa seveda na drugi strani luže. Povsod je bil razlog en in isti; spoznanje, da tradicionalnega odnosa med »tiho oblastjo« in novinarji, (predvsem zaradi zanimanja javnosti o dogajanjih v sodnih postopkih - ta predstavlja povpraševanje, slednje pa prodaja časopise in druge medije), kjer so vsi ostajali na svojem bregu, ne bo mogoče nadaljevati, ne da bi zaradi tega trpela tudi učinkovitost delovanja sodne veje oblasti. (*1)
Ameriški avtorji navajajo to, zelo pronicljivo ugotovitev sodnika Frankfurterja; »Zaupanje javnosti v sodstvo je odvisno od njegove podobe v javnosti, Ta podoba pa je neizogibno odvisna od medijskega prikazovanja pravnega sistema«(*2). Tej ugotovitvi danes ni mogoče oporekati, na žalost tudi zaradi tega, ker je več ali manj jasno, da je medijsko ustvarjena slika sodstva gotovo tista, ki je v največji meri vplivala na zmanjševanje ugleda in posledično tudi statistično ugotovljen upad zaupanja v sodišča.
Zgornjo trditev seveda ne postavljam v smislu, da so zgolj mediji krivi za upad ugleda in zaupanja v sodno vejo oblasti. Danes je vsesplošno znano, da je k temu poglavitno prispevalo tako objektivno dejstvo, da je v določenem obdobju prišlo do občutnega naraščanja sodnih zaostankov, kakor tudi, da je prišlo do v tem pogledu do sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so jasno in glasno, krivdo za dolge postopke pripisale slovenski državi in seveda njenim sodiščem, in še in še.
Po drugi strani je v ospredje stopila finančna kriza in posledično tudi večja stopnja kritičnosti do dogajanja, povezanega z ljudmi, ki so pridobili takšno ali drugačno premoženje. Ta pozornost se najbolj odraža na intenzivnem spremljanju sodnih postopkov v procesih proti »tajkunom« in ljudem, ki se jim očitajo dejanja povezana z nezakonitim pridobivanjem premoženja v gospodarstvu ali v zvezi z javnimi financami. Tukaj je zapletenost in zahtevnost postopkov tista, ki bo, oz. je to možno že zaznati, ponovno ogrozila, recimo temu ustrezno dojemanje javnosti. Postopki se bodo zdeli predolgi, po nepotrebnem zakomplicirani in prisotna je oz. bo prepričanost, da »se bodo velike ribe spet izmuznile«. Prav to zadnje, predstavlja po mojem osebnem prepričanju največji problem, saj pravne zapletenosti teh postopkov nikakor ni mogoče spraviti v okvire razumevanja povprečnega bralca (to je pač potrebno priznati) in kadar se stvari ne razume, se pogosto občutki obrnejo zoper osebe, ki »stvar« izvajajo. V interesu pravne države to gotovo ne more biti.
Nedvomno je, da je mogoče stvari reševati, še preden bo prepozno, na obeh koncih tega dogajanja. Na eni strani z aktivnejšim pristopom sodstva in odprtosti do posredovanja informacij znotraj zakonsko začrtanih okvirjev in na drugi strani novinarstva – z bolj izraženo potrebo po izobraževanju na tem področju in jasno izraženimi potrebami po informacijah, ki jih potrebujejo.
Sam sem pristaš dogovarjanja in komunikacije, zato se mi od vseh rešitev, ki bi lahko na tem področju nekaj spremenile, zdi najboljša ideja o ustanovitvi neke vrste posvetovalnega telesa, ki bi združevalo tako medije kot tudi sodstvo, podobne zasnove, kot jo ima t.i. Bench Bar Press Committee of Washington(*3), s predstavniki recimo sodnikov ali sodniškega društva, društva novinarjev in odvetnikov. Takšen pristop bi rešil verjetno marsikateri nepotreben problem.
In to tako na strani medijev kot tudi sodstva.
(*1) Strokovno o odnosu med mediji in sodstvom pri nas največ dr. Božidar Merc.
(*2) “the public confidence in the judiciary hinges on the public perception of it, and that perception necessary hinges on the media’s portrayal of the legal system”
(*3) Več o tem v “delovnem zvezku za sodnike in novinarje” na http://courtsandmedia.org/documents/09040139-initiating-and-maintaining-a-constructive-dialogue.pdf
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
