Reakcije so bile pravzaprav pričakovane. Užaljeno opozarjanje na “prostovoljnost”, “nezakonitost bivanja” in nenazadnje seveda zgodovino. Glede zadnje v smislu; “ne, mi nismo takšni, saj veste druga svetovna vojna, mi smo bili takrat žrtve”, ne izrecno, a dokaj jasno.
A če si priznamo ali ne, dejstvo je, da so vsi ukrepi držav, ki se ubadajo tako z nezakonitim priseljevanjem kot tudi z drugimi zadevami, ki se tičejo tujcev, vedno nekje na skrajni meji prava in človekovih pravic.
Pri vsej univerzalnosti človekovih pravic in priseganju na vrednote, ki jih te utelešajo, smo včasih še daleč od tega, da bi jih resnično sprejemali. Pošteno povedano, sam nisem nikakršna izjema in se moram v svojih razmišljanjih, kadar sem soočen s kakšno situacijo, ki zajema takšnega ali drugačnega “tujca”, pogosto razumsko prepričevati, da moram na takega človeka gledati enako kot na vse ljudi, pri čemer, jasno mislim “naše”.
Takšna korekcija svobodnega razmišljanja je potrebna, ker sem tudi sam obremenjen z določenimi stereotipi in predsodki in predstavlja precejšen napor, pa če si to priznam ali ne.
Recimo, tako imam, verjetno kot mnogi, v glavi neko ločnico med, pogojno rečeno, “dobrimi” in “slabimi” tujci. Te je pogosto mogoče razdeliti tudi geografsko in so “dobri” locirani severneje in “slabi” južneje na tej naši polobli Zemlje.
Preprosto povedano, če bom postavljen v položaj, kjer bi moral preveriti, kakšne rešitve imajo v tujini, da bi našel odgovor na nek problem pri nas, bom praviloma posegel po rešitvah, ki so jih oblikovali, recimo Nemci ali Angleži in seveda Skandinavci. Na kraj pameti mi ne pride, da bi iskal najprej rešitve pri recimo, Grkih ali “nedaj Bože” Turkih. Tudi tujec iz severnih držav, bo mi moral dokazati, da je nepošten ali neumen, za razliko od tujca iz južnih držav, ki bo, v nekakšnem obrnjenem dokaznem bremenu, moral dokazati, da je pošten in pameten. Seveda vse na notranji ravni razmišljanja, tisti, ki predstavlja prvo reakcijo na nek dogodek. Izkušnje, ki sem jih nabral v teh letih so mi namreč te stereotipe dokaj dobro načele.
Potem je tukaj še barva kože, temnejša in svetlejša polt nekako postavlja podobno razmerje kot severno in južno. Nekoč sem v Amsterdamu šel zvečer na metro oz. mestno železnico, da bi se odpeljal v hotel. Vlak je bil nabito poln z ljudmi, ki so se vračali iz dela in nekako na pol poti do hotela, sem se začel počutiti neugodno in neprijetno, pri čemer si nisem mogle natančno razložiti zakaj – dokler nisem ugotovil, da sem v celem vagonu edini belec. Začuden nad tem svojim občutkom, sem prav po antropološko poskušal ugotoviti, od kod takšna reakcija in presenečen ugotovil, da gre pravzaprav za drobne razlike v gestikulacijah ljudi, ki so očitno povzročile mojo reakcijo. Izstop iz vlaka je predstavljal skorajda fizično olajšanje.
Z navedenim sem hotel povedati predvsem to, da, vsaj takšno je moje prepričanje, nihče od nas ni čisto imun na to, da bi druge oz. drugačne ocenjeval pristransko. In tako se zgodi, da, tako kot vse preradi obtožujemo za lastno nesrečo nekega drugega posameznika, obtožujemo za vse možne težave tudi druge pripadnike različnih skupin.
Posledica takšnega spoznanja pa mora biti predvsem to, da se teh reakcij, ki se dogajajo na primarnem nivoju razmišljanja zavemo in jih preprečimo. Po tem se bi morala civilizirana in Evropska (z veliko začetnico) družba ločiti od drugih, ne pa da se lasten strah, zaničevanje in predsodke zavija v celofan legalnosti, kar, tako sem prepričan, predstavlja na začetku omenjen primer iz Francije. Na žalost pa je tako še marsikje drugje, pri čemer Slovenija ni nikakršna izjema.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
